Klanec do doma 2

»Zakal se lotevam še ene knjige s podobno vsebino, kakršno je imela prva – 'Klanec do doma'? Razlogov je več. Eden je ta, da v prvi knjigi snovi nikakor nisem zaključil. Drugi je obsežna zbirka precej bolj dodelanih risb (svinčnik), ki bi sicer ostale v moji ali pa kakšni drugi omari, pozabljene in nesmiselne. Mnogo bolje se mi vidi, da gredo podobe starih domov med ljudi. Tja vendar sodijo. Ne glede na dokumentarno bogastvo narisanega, bi rad z bralci delil tudi prijazne občutke ob takih in drugačnih srečanjih na kmečkih poteh. Knjiga prihaja z zadnjim vlakom. To sam najbolje vem. Moje poti se s staranjem iztekajo. Kmečke steze je v veliki meri uničil žled 2014. leta. Nekaj malega ohranjajo lovci, gozdarji nikakor. Tu in tam kaj drobižastega rešujejo trimarji, turistični delavci, v svoj konec zagledani krajani. Vsega naštetega je daleč premalo. Gozdovi žive neugnano dalje, v nekaj letih se bodo obnovili in tudi posrebali ogromen del današnje kmečke lepote, lahko bi rekli – krajine. Poleg hiš in poti izginevajo košenice in gorski travniki, z njimi pa množica rastlin, ki so se v stoletjih naučile živeti prav tam. Lepa prihodnost se piše le gozdnim rastlinam. Seveda ne mislim le na drevesa. /…/ 560 risb predstavlja kar solidno zbirko. V njej je obdelanih več skromnejših in skrajno hribovskih domov, gruntarije so bolj redke. Vedno so me privlačili gradbeniška domišljija, izrabljanje domačih materialov in izredna izkoriščenost danega prostora. Prav zadnje se mi zdi vsega občudovanja vredno: kako uporabiti prostor, kam postaviti posamezne stavbe, kako se okoristiti z lego domačije, s soncem, osojo, z razgledom, z vodo in z dostopi. Rekel bi, da so bile vse te stvari večidel skrajno premišljene in v desetletjih dokončno izpiljene. Lepota je ves čas hodila z roko v roki s praktičnostjo.« (str. 17 in 451)

Gornja odlomka sta iz avtorjevega uvodnega in sklepnega zapisa v tej monumentalni knjigi. Monumentalni zato, ker je že na zunaj takega videza, zajetna in trdo vezana. Pa tudi zato, ker je ta knjiga dejansko monument, je spomenik rovtarski krajini in vsemu tistemu, kar so v tej krajini ustvarili njeni ljudje. Ko človek hodi po tej krajini, je kakor Župančič v Dumi deležen njenih »prelesti« in »bolesti«. Denimo, da so prelesti tam, kjer hiše še stojijo in ljudje v njih še živijo. Bolesti pa tam, kjer samevajo prazne in na njihove lepše čase spominjajo samo še ruševine. Rafael Terpin, ki sebe imenuje tudi »rovtarski krajinar«, nam pričara oboje. Tako, da nas hkrati veseli in boli …