Želja po napredovanju

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Prejšnjič sem začel s temo, ki ima delovni naslov Zakaj ne napredujem? Seveda gre debata v smeri športne rekreacije in ne dnevno političnih dogodkov.

Prijatelj, ki kolesari z nami vkup, je kupil prvo svojo specialko predlani, letos pa bi rad bil med najboljšimi v svojem letniku, tam nekje v starosti med šestdeset in sedemdeset let. Si predstavljate, kakšna večina toliko starih kolesarjev ima dolgoletne kolesarske izkušnje? Večina takih, ki v tej starosti kolesarijo, so začeli voziti specialko ali že v rani mladosti ali pa vsaj trideset let nazaj. In prijatelj bi jih rad ujel v dveh letih. Ne rečem, da ni nemogoče. Mogoče je, vendar ne v tako hitrem času. Če bi ali bo delal bolj sistematično, jih bo ujel v nadaljnjih treh letih. Vendar ne z vadbo, temveč s treningom. Zakaj? Ker taki, s katerimi se želi primerjati moj prijatelj, gledajo na štoparice in merilce srčnega utripa. Taki ne vadijo zaradi boljšega počutja, temveč zaradi boljših, hitrejših dosežkov. Razlika med takimi ljudmi je ogromna. Sam sem bolj pristaš tistih, ki športajo zgolj za svoje veselje in ne zaradi medalj, naslovov in rekordov, ampak meja je tako tanka in tako malo jih je na tisti strani, ki mi je bolj ljuba, da so pač še toliko več vredni sogovorniki, kolegi ali prijatelji. V največ primerih se zgodi, da vsakdo izmed nas, ki ima rad športno rekreacijo, kar naenkrat prekorači mejo in se znajde med tistimi, ki imajo tremo pred zapenjanjem startne številke na prsi ali hrbet. Tako to je in nič ni narobe, seveda, če gre za meje normale, katere višino pa si postavi vsak sam, zato se ne bom ravno repenčil, kdo ima pravilno nastavljeno in kdo ne.

Za vztrajnostne športe, kot sta tek in kolesarstvo, veljajo nekako enaki zakoni, ki jih je dobro upoštevati, če hočemo biti boljši. Kaj pomeni biti boljši? Vsako leto smo starejši, zato ne gre pričakovati, da bomo tudi boljši. Vendar zakaj pa ne? Zase smo lahko hitro zadovoljni. Če se športa lotimo zelo pozno, bomo hitro opazili napredek, ker bomo vsak dan vadbe boljši. Če se lotimo športa zelo mladi, bo ravno tako iz dneva v dan šlo na bolje. Pa vendar vedno pridemo do neke meje, ko se ustavimo oziroma opazimo, da nismo nič boljši, smo prej ko ne slabši ali vsaj enako dobri, kot smo tega že vajeni. Poznate ta občutek? Če ga, potem poznate tudi občutek, ko vas začne črvičiti ogromen vprašaj, ki lebdi nad vami in se sprašujete, zakaj ne morem biti boljši, zakaj ne napredujem? In tako se začne mora. Na svetu je morje informacij, a nobena ni prava. Svetujejo vam vsi po vrsti, a se nič ne obnese. Potem, po mučnih razmišljanjih in prakticiranju vsega slišanega in prebranega začnete razmišljati, da pa le niste za to, kar počnete, da bi bilo mogoče bolje delati kaj drugega, kjer bi bili boljši … vendar tako radi kolesarite, da ne bi mogli brez kolesa in vsega, povezanega z njim. Želja po napredovanju ni dovolj. Želje se je treba lotiti z »vsemi štirimi« in še s pametjo. To je pa lažje, kot se mogoče bere, zato bomo v naslednjih tednih skušali opisati in svetovati, kako vaditi, kako trenirati, da bi postali boljši, da bi bili naprednejši in s tem toliko bolj zadovoljni s tem, kar počnemo. Ne se ustrašiti, to ne bo zanimivo zgolj za kolesarje, ampak za vse, ki se ukvarjate s športno rekreacijo, ki terja vzdržljivost, hitrost in moč. Naši organizmi so veliko večja uganka, kot se nam zdi, zato je dobro vedeti vsaj osnove, kako naše telo pripraviti do boljše priprave, da bo zmožno dati več. Vadbo in trening vam bomo skušali predstaviti tako, da ga boste razumeli, tako, da boste še z večjim veseljem sedli na kolo, tekli ali ...