Prvi slovenski pisec kriminalk

Letos mineva 180 let od rojstva pisatelja, satirika, urednika in založnika Jakoba Alešovca, sodobnika Jurčiča, Levstika, Bleiweisa, sicer gorenjskega rojaka, rojenega na Skaručni pri Vodicah.

V javnosti je Jakob Alešovec (1842–1901) manj znan, obtičal je nekje na robu slovenske literarne srenje, prezrt, zamolčan in pozabljen. V sodobnem času sta ga iz literarne pozabe skušali iztrgati izdaji dveh njegovih del, Ljubljanski misteriji, ki so izšli leta 1991, in Ljubljanske slike, izdane leta 2003. Jakob Alešovec, rojen leta 1842 revnim staršem, se je skozi življenje težko prebijal: pisal je za preživetje in ta vsakdanja bitka za kruh mu je onemogočala, da bi lahko svoji literarni ustvarjalnosti dal krila. Pozneje je bilo njegovo pisanje okrnjeno še zaradi izgube vida in zadnja leta je preživljal kot brezdomec.

Pisal v nemščini in slovenščini

Domači duhovniki so prepoznali njegovo nadarjenost in mu omogočili šolanje, najprej pri frančiškanih v Kamniku, nato v Ljubljani. Nekaj časa je bil na učiteljišču, vendar je zaradi pomanjkanja denarja prekinil šolanje in se zaposlil kot domači učitelj pri Miroslavu Vilharju na gradu Kalec. Vilhar, ki je bil znan narodnjak in ljudski pesnik, je vplival na Alešovca predvsem tako, da je začel namesto v nemščini pisati v domačem jeziku. Poleg Vilharja je njegovo pisanje v slovenščini spodbujal tudi duhovnik Lovro Pintar, ki je služboval v Selcih, poznamo pa ga tudi kot domačega učitelja Josipine Urbančič Turnograjske. Njegova naslednja služba je bila pri grofu Lanthierju v Vipavi, kjer je urejal knjižnico, potem pa se je preselil v Ljubljano in postal časnikar in pisatelj.

Avtor prvih slovenskih kriminalk

Že leta 1869 je napisal podlistek Ljubljanski misteriji (v nemščini). Pozneje so izšle v knjigi in veljajo za eno prvih slovenskih detektivk. Alešovec je pisal tudi kriminalne zgodbe, ki so pod skupnim naslovom Iz sodnijskega življenja izhajale v Kmetijskih in rokodelskih novicah, zato danes velja za začetnika slovenske kriminalke. V naslednjih letih so izšla še druga dela: Ljubljanske slike – podobe ljubljanskega sveta pod drobnogledom (1879); Petelinov Janez, povestica iz še ne preteklih časov (1880) in Ne v Ameriko – povest Slovencem v poduk (1883). Velik pomen ima tudi knjiga Kako sem se jaz likal – povest slovenskega trpina v poduk in zabavo (1884). Več let je skrbel tudi za satirični list Brencelj, ki so ga takratne oblasti večkrat zaplenile. Alešovec je zaradi njegove vsebine dva meseca prebil celo v zaporu na Žabjeku.

V krožku spoznavali Alešovčeva dela

Letošnja okrogla obletnica je tudi eden od razlogov za podrobnejše spoznavanje tega po krivici prezrtega literata in izdajatelja prvega humorističnega lista na Slovenskem Brencelj, ki je sicer kot časnikar in urednik deloval tudi pri več drugih časopisih. Iz pozabe ga je priklical študijski krožek, ki pod okriljem Andragoškega centra Slovenije deluje na Medobčinskem društvu slepih in slabovidnih Kranj.

»V krožku smo prebrali več njegovih del, mdr. Kako sem se jaz likal, Ljubljanski misteriji, Ljubljanske slike, Petelinov Janez, Ne v Ameriko in pravljici Jama nad Dobrušo ali dobri in hudobni grajšak in Vrtomirov prstan ali zmaj v Bistriški dolini. Zabavna pripoved Moj pes in kriminalne zgodbe iz cikla Iz sodnijskega življenja so kot podlistek izhajale v Kmetijskih in rokodelskih novicah urednika Janeza Bleiweissa. Alešovec je bil njegov sodobnik in somišljenik. Sodil je v krog staroslovencev s konservativno politično linijo. To njegovo plat še bolj kot zgodbe razkriva vsebina satiričnega lista Brencelj v lažnivi obleki, ki je z občasnimi premori izhajal šestnajst let (1869–1885). Na koncu se je preimenoval v Novi Brencelj v zbadljivi in šaljivi obleki. List je v največji meri smešil nemškutarje in liberalce (imenuje jih liberaluhi). Politične in družbene razmere, v katerih je izhajal Brencelj, ter njegovo večkratno zaplembo s strani oblasti nam je na enem od srečanj krožka podrobno predstavil Tomaž Miško iz Slovanske knjižnice,« je povedal mentor krožka Luka Pavlin.

Krožek so na predlog udeleženke Marinke Rozman sklenili z ekskurzijo po krajih, kjer je Alešovec živel in o njih tudi pisal. Na Skaručni, kjer so leta 2016 na tamkajšnjem kulturnem domu vzidali spominsko ploščo, se je udeležencem pridružila samostojna kulturna delavka, slovenistka Marjeta Žebovec. Približala jim je življenje in delo Jakoba Alešovca, potem pa so obiskali še nekatere kraje v soseščini. Ustavili so se v baročni cerkvi sv. Lucije na Skaručni in obiskali cerkev sv. Tilna nad Repnjami, kjer je bil v času turških upadov tabor. V vasi Dobruša pod dobruškim hribom so se ustavili pri studencu, ki nikoli ne presahne. Vodo, ki ima vselej 10 stopinj in ji pripisujejo zdravilne lastnosti, prihajajo zajemat mnogi obiskovalci. Odpeljali so se tudi na smledniški grad. Do njega vodi znamenit križev pot, z vrha pa je lep razgled na okoliške vasi.

Za konec še literarni večer

Ob koncu letošnjega študijskega krožka, na katerem je sodelovalo od sedem do deset udeleženk in udeležencev, je Luka Pavlin takole strnil njegov potek: »Z delom letošnjega krožka sem zelo zadovoljen. Udeleženci so pri pripravi vsebine pokazali veliko prizadevnosti in samostojnosti. Brali so Alešovčeva dela, pripravili njihove povzetke, ki jih bomo uporabili pri oblikovanju besedila za literarni večer, prisluhnili dvema strokovnjakoma in za konec predlagali in pripravili ekskurzijo.«

Luka Pavlin, ki pri krožku sodeluje že devet let, zadnjih pet ga tudi vodi, napoveduje, da bodo Alešovčevo leto sklenili z literarnim večerom, ki bo v tednu, ko Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije obeležuje teden slepih. Priredili ga bodo kot uvod v omenjeni teden v ponedeljek, 30. maja, ob 17. uri v Knjižnici slepih in slabovidnih Mine Skaberne v Ljubljani.