Kaj pa Kitajska

Vojna v Ukrajini je za zdaj zasenčila vse druge konflikte na tem svetu. Zlasti dve globalni fronti: eno predstavljajo podnebne spremembe, drugo pa rastoča gospodarska in vojaška moč Kitajske, ki je za zdaj še zadržana …

Osrednje cesarstvo

Ena najboljših poznavalk Kitajske je novinarka Zorana Baković. Preberimo odlomek iz intervjuja z njo. »Naj na začetku prav na kratko spregovorim o zgodovini kitajske zunanje politike oziroma kitajskih stikov z zunanjim svetom. Vrniti se je torej treba v sredino 19. stoletja, ko so v kontekstu opijskih vojn britanske topnjače priplule do kitajskih obal. Pomenljivo se zdi, da je takratni kitajski cesar, Daoguang, prosil svoje dvorske uradnike, naj preverijo, kakšna država pravzaprav je ta Velika Britanija, ali Kitajska sploh meji nanjo in ali bi bilo mogoče vojsko nad Britance poslati kar po kopnem. Iz vsega tega lahko razberemo, da so Kitajci svojo državo, ki ji rečejo osrednje cesarstvo, takrat resnično videli kot umeščeno v samo središče sveta, medtem ko so vse druge šteli za malo pomembne barbare. To po svoje niti ni tako presenetljivo, če pomislimo, da Kitajsko od preostalega sveta ločujejo visoke gore Himalaje na jugozahodu, komaj prehodne puščave na zahodu in severu ter morja na jugu in vzhodu. / Zanimivo pa je, da je tudi v naslednjih letih in desetletjih – v obdobju torej, ko se je Kitajska po tisočletjih vladavine cesarjev preobrazila v republiko, pa tudi še pozneje, ko so oblast prevzeli komunisti pod Mao Zedongom – ostajala večidel zaprta. Dobro, v Maovem obdobju so res skušali skleniti nekaj zavezništev – v tem kontekstu velja posebej izpostaviti tisto s Sovjetsko zvezo pa tudi z nekaterimi državami v razvoju –, vendar se nobeno izmed njih ni dobro končalo. Pravzaprav se zdi, da so ta zavezništva Kitajsko samo še globlje potisnila v nekakšno samoizolacijo.«

Ponižanje in ponovni vzpon

»Čeprav je bila kitajska navzočnost na mednarodnem odru do pred vsega nekaj desetletji skromna, pa je vendarle treba reči, da so že opijske vojne pustile globoko in trajno rano na kitajski kolektivni psihi oziroma v njihovi mentaliteti. Samo pomislite, Kitajska je bila dolga obdobja zgodovine dejansko najmočnejša, najbolj razvita država na svetu, po gospodarski plati je pogosto prekašala vse druge dežele in tako najbrž ni presenetljivo, da so Kitajci svojo državo dolgo šteli za veličastno, nepremagljivo cesarstvo, ki je upravičeno vzvišeno nad vsemi drugimi. Toda potem je to cesarstvo nenadoma, ob svojem prvem pravem stiku z zahodnimi državami, ki so Kitajsko najprej hotele pripraviti do tega, da odpre svoj trg, pozneje pa so si jo prizadevale spraviti v položaj polkolonialne ali že kar kolonialne odvisnosti, doživelo katastrofalno ponižanje. / Vse to je, skratka, treba imeti pred očmi, ko razmišljamo o kitajski zunanji politiki, kakršna se je oblikovala v zadnjih treh desetletjih. Za ta čas lahko mirno rečemo, da je Kitajska zelo aktivna na mednarodnem odru. Prvo polovico tega obdobja ali malo več si je predvsem prizadevala tvorno se vključiti v najrazličnejše mednarodne organizacije, si ustvariti boljšo predstavo o tem, kakšen pravzaprav je ta veliki svet onkraj njenih meja, in spoznati, kdo so njeni prijatelji, kdo pa njeni ... no, ne bom rekla sovražniki, saj sovražnikov v pravem pomenu besede na srečo sploh ni imela, a gotovo je hotela ugotoviti, kdo so njeni rivali. / To je trajalo nekako do leta 2012, ko je oblast prevzel Ši Džinping in postal vodja partije, leto pozneje pa še predsednik države in vrhovni poveljnik vojske. Takrat je na oni strani velikega zidu polagoma začelo prevladovati stališče, da Kitajska sicer je del sveta, vendar njegov zelo specifičen del. Uveljavljati se je začela ocena, skratka, da bi morala Kitajska, ker je pač tako velika, tako številčna, kratko malo narekovati pravila igre. Tako imamo danes opravka z državo, ki goji visokoleteče ambicije postati svetovna velesila številka ena, pri čemer pa, zanimivo, obstoječega mednarodnega reda ne želi po vsej sili razrušiti ali preobrniti na glavo, temveč ga skuša le prilagoditi ali prekrojiti po svojem okusu. In prav to je tudi v jedru današnje kitajske zunanje politike – pa naj gre za mednarodno trgovino, za mednarodno pravo, za boj s pandemijo, za spopadanje z raznovrstnimi gospodarskimi, energetskimi in okolijskimi krizami, ki pretresajo svet, ali za vzpostavljanje mednarodnih varnostnih mehanizmov.« (Vir: Goran Dekleva, MMC RTV SLO)

Kitajska in Rusija

Svet čaka, kako se bo Kitajska opredelila do ruskega napada na Ukrajino. Za zdaj se zdi zadržana. Na daljnem vzhodu pa tli speči konflikt. Na eni strani skoraj prazna sibirska prostranstva, bogata s surovinami, na drugi množica Kitajcev, žejnih prav teh surovin …