Ženska, ki me je rodila

Skrivnosti okoli mojega rojstva, 1. del

Da je njeno rojstvo zavito v skrivnosti, je Danica izvedela zelo pozno. Razlogi za številna vprašanja, ki so sledili, so tičali v rojstnem listu. Začudila se je, ko je opazila, da je za kraj rojstva navedeno mestece čisto na drugem koncu nekdanje Jugoslavije.

»Zaradi priprav na poroko sem pogovor z mami za nekaj časa odložila,« pripoveduje Danica, prijetna sivolaska pri šestdesetih.

»Pravo priložnost sem dobila šele čez nekaj mesecev, ko je odšel mož na orožne vaje. Ker sem bila zelo navezana na starše, sem se za tisti čas preselila nazaj domov. Spominjam se, da smo ravno poslušali radio, na sporedu je bil prenos opernih arij, ko mami kar naenkrat plane v jok. Očka jo je začel tolažiti, meni pa ni bilo čisto nič jasno. Končno se mami toliko umiri, da neha vsaj hlipati. Še danes jo vidim pred očmi: sedela je v gugalniku, ki ga je podedovala po teti. Živčno se je zavijala v plet in me žalostno gledala. Potem pa mi reče, da se je tega trenutka že vse življenje zelo bala. Sanjalo se mi ni, o čem govori, normalno, da me je postalo strah. Počasi, ob izdatni očkovi pomoči, sem končno izvedela, kaj je njej in očetu leta in leta ležalo na srcu.

Moj očka je bil v zgodnjih šestdesetih letih zaposlen v vojašnici v eni od nekdanjih republik. Za pomočnika so mu dodelili Sinišo. Postala sta prijatelja. Tako je naneslo, da je ta očeta naprosil, če lahko dekle, ki ga bo obiskalo, prespi pri njem. Očka se je posvetoval z mami, ki je, seveda, pristala. Čez nekaj dni je ta deklica že potrkala na vrata. Bila je še zelo mlada in zelo prestrašena, komaj kaj je govorila. Leta 1959 so bili drugi časi, kot so danes. Moja mami je hitro ugotovila, da Senka nosi pod srcem otroka. Očka se je pogovoril s Sinišo. Ta je sprva tajil, potem pa le povedal po resnici. Deklica je zaradi nosečnosti zbežala od doma. Če bi njeni domači izvedeli, da ni več nedolžna, bi bilo lahko zelo hudo. Čeprav se je očka bal, da bo zaradi skrivanja dekleta izgubil službo ali bo še kako drugače kaznovan, sta ji z mamo ponudila zatočišče in skrivališče hkrati. O tem, kaj bo s Senko in otrokom, ko se bo ta rodil, ni nihče niti razmišljal. Siniša je prihajal na obiske, če je le mogel. Ni imel nobenega denarja, pogosto mu je mami stisnila v žep kakšen dinar. Zakaj se ne poročita, ga je spraševala. Izmikal se ji je, češ da je to nemogoče. Potem je le povedal, da je namenjen drugi. S Senko sta bila na skrivaj zaljubljena, sestajala sta se ponoči in na nemogočih krajih. Preden je odšel na služenje v JLA, sta njuna mladost in težko slovo naredila svoje. Spoznanje, da je noseča, je bilo za Senko hud udarec. Ko je prišel Siniša prvič na dopust, ga je novica o nosečnosti šokirala. Zaradi navad in običajev, ki so vladali ne le v krogu njegovih domačih, pač pa tudi na vasi, je imel zvezane roke. Po tihem je upal, da bo rešila svojo čast s tem, da se bo utopila v bližnji reki. Ker ni hotela, ji je v veliki stiski, v kateri se je znašel, predlagal, da pobegne od doma … Tolažil se je, da bo že kako.

Senka je konec junija, in to kar v kuhinji, na tleh, rodila deklico. Siniša se je nadejal, da bo deček. Nekako si je predstavljal, da bo potem morda vse drugače. Mami se je spomnila, da sta tiho sedela na divanu, se držala za roke in molčala. Senka se po porodu kar ni mogla pobrati, ne telesno ne psihično. Vsakič, ko je na stopnicah zaslišala korake, je zbežala v shrambo. Moja mami je pazila na deklico, jo hranila, previjalna in ljubkovala. Vsi so bili prepričani, da je njena. Ko je bila punčka stara štiri mesece, se je Siniši iztekel vojaški rok. Moral se je posloviti in oditi domov. Senka je po njegovem odhodu padla v depresijo. Takrat še ni nihče vedel, kako ji pomagati. Mami jo je tolažila, kakor je vedela in znala. Nič ni pomagalo. Začela se je zaklepati v shrambo, ni več dojila punčke. Nekoč, sredi noči, jo je ati napodil od zibelke. Otroka je hotela pokriti z blazino …

Medtem ko me je mami peljala na sprehod, je Senka pobrala nekaj oblačil, vzela denar ter izginila. Kje točno se je v naslednjih letih potikala, pravzaprav skrivala, moji starši niso vedeli. Tako in tako so se s punčko vrnili v Slovenijo. Tista punčka, ki jo je Senka pustila pri mami in očku, sem bila jaz …

Mami me je spomnila na neko žensko, ki nas je dvakrat ali trikrat obiskala, ko sem bila že osnovnošolka. Zmeraj, ko se je pojavila na vratih, me je začela stiskati v objem, njene solze pa niso nehale teči.

O sebi več kot toliko ni govorila. Spominjam se, da je imela zelo neurejeno zobovje, ni se dosti smejala, raje je molčala in poslušala mami, ki je govorila kot dež. V spomin nanjo imam le fotografijo, ko smo se nekoč fotografirali na našem vrtu …«

Danica prizna, da so jo skrivnosti, ki so bile povezane z njenim rojstvom, zelo pretresle. Sprva so se ji zdele podobne pravljici z veliko domišljije. Po tistem, ko so ji starši povedali resnico, je v neki knjigarni slučajno naletela na knjigo ''Jugoslovenska porodica u transformaciji''. Le s težavo jo je prebrala do konca, četudi ji je knjiga, po drugi strani, zelo pomagala. Bolje je razumela žensko, ki jo je rodila. Ker ni ubila sebe in otroka, ki ga je rodila, jo je začela spoštovati.

»V mojem zakonu je prišlo do težav, ker nisem mogla zanositi. Bila sem že devet let poročena, o nosečnosti pa ni bilo ne duha ne sluha. Veliko sem prejokala, mami mi je stala ob strani in me tolažila. Mlajši brat je imel že dva otroka, jaz še nobenega. Začela sem razmišljati, kaj pa če se je moje telo zaprlo zaradi psihičnih težav. Prosila sem očija, da poišče Sinišo. Če ne morem spoznati ženske, ki me je rodila, želim spoznati moškega, ki me je spočel. Očkov brat, ki je delal pri milici, nam je šel na roko. S poizvednico ga je končno našel. Siniša je živel v Nemčiji, kamor sta se z ženo preselila leta 1975. Očka mu je napisal pismo, na katero je hitro odgovoril. Obljubil je, da nas obišče ob veliki noči.«

(Konec prihodnjič)