Poljski tekači

Janez Ferlic, Andrej Mikelj, Stane Pernar, Boštjan Potočnik in Boštjan Urankar je peterica maratonskih tekačev, ki kilometre redno nabira na Sorškem polju.

»Velja za četrtek zvečer, ne glede na vreme. Mi bomo tam tudi, če bo deževalo,« je Janez Ferlic potrdil termin našega srečanja. Dobila sem se s poljskimi tekači, kot so se poimenovali.

Pravzaprav je avtor imena Stane Pernar, najvišji in najtežji, pa tudi najstarejši med peterico poljskih. V višino meri 198 cm, tehta pa dobrih sto kilogramov. Zapomnila sem se ga tudi kot zmagovalca kamionske kategorije s teka na Jošta. Njegove priprave so letos usmerjene v cilj preteči maratonsko razdaljo. »Vsak tekač mora enkrat preteči maraton. Upam, da mi to uspe decembra na maratonu Reggio Emilia. Maraton sem za trening že pretekel, na tekmi pa še ne - kot edini od te peterice,« pravi Stane Pernar iz Zg. Besnice, drugi štirje pa o njem dodajo: »Je garač, bo že stisnil.« Njegovega sovaščana Janeza Ferlica bralci Gorenjskega glasa že dobro poznate, zato ga ni treba posebej predstavljati. Ekipo poljskih tekačev, ki se je oblikovala pred kakim letom, je opisal z naslednjimi besedami: »To je ekipa dobrovoljnih, srčnih tekačev z nešteto pretečenimi kilometri po Sorškem polju. Na trening pretečemo od 10 do 30 km. Tečemo v vseh letnih časih, v vseh delih dneva in v vsakršnih vremenskih razmerah. To tradicijo bomo nadaljevali. Sorško polje je idealen teren za dolge treninge maratoncev. In naši treningi so naporni, vmes nič ne debatiramo. Čas za to pa si vzamemo po njem.« Janez je s 194 cm drugi najvišji, med peterico pa ima z maratona najboljši čas. Njegov osebni rekord je 2:36:14, letošnji cilji pa: »Maraton v Berlinu, ki spada med največje svetovne maratone, in tam želim teči okrog osebnega rekorda, morda celo hitreje. V načrtu imam še Ljubljanski maraton, nekaj polmaratonov in za konec sezone decembra znova maraton Reggio Emilia v Italiji, kjer bomo verjetno nastopili vsi poljski tekači.« Drugi najboljši čas (2:38:54) je v svoji maratonski karieri, ki se je začela leta 1997, dosegel Boštjan Potočnik iz Zminca. Pretekel je že okrog trideset maratonov, v nogah pa ima zagotovo že več kot petdeset tisoč kilometrov. »Natančnih podatkov nimam, ker ne tečem z uro. Poslušam srce in tečem po občutku,« pravi Boštjan. Letos je nastopil že na 50-kilometrskem teku v Ostravi, ki je štel za evropski pokal v ultratekih. Bil je skupno drugi. Boštjan je trenutno zagotovo eden najboljših slovenskih ultra tekačev.

Uspešen pa je tudi Boštjan Urankar z Orehka. »Sem ultramaratonec, pa tudi bosi tekač. Lani sem zmagal gorski maraton Trans Slovenija, nastopil pa tudi na ravninski izvedbi tega teka. 26. junija me čaka nastop na Balatonu, 212 km dolgem teku,« je povedal nekaj o načrtih rekreativec, ki letno preteče okrog osem tisoč kilometrov. Še nekaj njegovih športnih uspehov: letos aprila je zmagal Formaraton v Tivoliju, kjer je v osmih urah pretekel dobrih 100 km, na 100 km teku Firenze–Faenza pa je bil s časom 7:53:13 v konkurenci več kot 2600 tekačev trinajsti. Zadnji, ki se je pridružil ekipi poljskih tekačev, pa je Andrej Mikelj iz Stražišča. Zanj pravijo, da je žilav in trmast. V Radencih je doživel svoj maratonski krst, v načrtu pa ima za letos še dva maratona. »Vse skupaj se je začelo s šalo. Pernar mi je rekel, da z njimi ne morem teči, pa sem začel. Sedaj jih že normalno držim,« je pojasnil svoje poljske začetke nekdanji vojaški peterobojec in karateist in dodal, da je izredno lepo biti poljski tekač. Je pa to tudi naporno. »Tekaška je garaška. Brez tega ni rezultata,« je za konec poudaril Boštjan Potočnik.