Naša želja je nadaljevati tradicijo

Pogovarjali smo se s kovaškim mojstrom Jožetom Krmeljem, ki je po izboru Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije postal obrtnik leta 2021.

S kovanjem se pri Krmeljevih ukvarjajo že od leta 1870. Jože Krmelj skupaj z ženo Matejo predstavlja že sedmo generacijo kovačev, ki od leta 1926 deluje na sedanji lokaciji v Logu nad Škofjo Loko. Posvečajo se tradicionalnemu izdelovanju gozdarskega, vrtnega in drugega orodja. V zadnjih letih so svoj nabor razširili tudi z rustikalnim programom. Jože Krmelj se namreč ukvarja z izdelavo ponev iz enega kosa, unikatnih sekir in mačet ter nožev iz damaščanskega jekla.

Pripravlja tudi delavnice, na katerih si udeleženci skujejo svoj nož in ki so priljubljene med ljudmi najrazličnejših profilov, udeležujejo pa se jih tudi tujci.

Čeprav ročno izdelani, unikatni izdelki v zadnjih letih znova pridobivajo vrednost in tudi med kupci postajajo vse bolj priljubljeni, pa se za poklic kovača mladi danes skorajda ne odločajo več. Tudi zato je Jože Krmelj ob nedavni podelitvi nagrade obrtnik leta dejal, da jih rast ne zanima, ampak da si želijo le preživeti in nadaljevati kovaško tradicijo.

Prejeli ste že več nagrad. Kakšno mesto ima med njimi najbolj sveža, naziv obrtnik leta?

Nagrada pomeni priznanje našemu delu. Tudi sicer dobro sodelujemo s škofjeloško območno enoto Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, ki nas je nominirala za obrtnika leta. Pred sedmimi leti so nas prizadele poplave in takrat so nam precej pomagali, zato smo na nominacijo pristali tudi v znak zahvale za takratno pomoč.

Po izobrazbi ste mizar. V kovaštvu pa ste pristali, ko ste spoznali ženo, drži?

Drži, priženil sem se na kovačijo, ki jo je takrat vodil še moj tast. Prej pa nisem razmišljal o tem, da bom kovač. Pri tastu sem najprej začel opravljati pomožna dela, kovaštvo pa me je začelo vse bolj zanimati. Po spletu okoliščin pa sem leta 1995 tudi prevzel vodenje kovačije.

Ročno delo in unikatni izdelki znova postajajo vse bolj cenjeni. Kako to občutite vi?

Še pred 15 leti smo bili kovači nekakšen tehnološki višek. Moderniziralo se je delo v gozdu in nihče nas ni več potreboval. Sekire in ostalo orodje, ki se izdeluje masovno, so postali nizkocenovni produkti. A svet se je v zadnjih letih precej spremenil, z njim pa tudi potrebe na globalnem trgu. Danes največ delamo za nemškega trgovca Dictum, ki vrhunske kovane izdelke prodaja po vsem svetu. Iščejo le kvalitetno ročno delo in tudi stalno izvajajo nadzor kvalitete naših izdelkov, ki so jih uvrstili v najvišji rang. Gre za izdelke, ki predstavljajo nadstandard in jih kupujejo ljudje, ki znajo ceniti unikatno ročno delo. Tako se naši izdelki prodajajo po vsem svetu.

Najdemo pa jih tudi v slovenskih trgovinah.

Sodelujemo z grosističnim podjetjem, ki z našimi izdelki oskrbuje kmetijske zadruge in druge trgovine po Sloveniji. Zdaj bo znova več povpraševanja po vrtnem orodju, sicer pa izdelujemo tudi sekire in drugo gozdarsko orodje.

Kovaštvo predstavlja starodavno obrt, ki se skozi čas ni bistveno spreminjala. Koliko se je vaše delo moderniziralo v zadnjih desetletjih?

Včasih smo denimo orodje žigosali ročno, z macolo, danes pa to opravi preša, saj je povsem vseeno, ali uporabiš silo macole ali hidravlike. Razlika je torej predvsem v tem, da danes nismo povsem odvisni od telesne moči kovača, ampak si pomagamo tudi z mehanizacijo. Sicer pa je sam postopek kovanja povsem enak kot pred desetletji.

Pred leti ste se začeli ukvarjati tudi s kovaškim varjenjem oz. izdelavo nožev iz damaščanskega jekla. Kaj je tako posebnega na tem postopku?

Gre za tisočletja star postopek izdelave nožev in drugega rezilnega orodja. Včasih so imeli namreč težavo, da so bili meči premehki ali pa so se zaradi trdote hitro zlomili. Z damaščanskim jeklom pa so združili dva materiala z različno kemijsko sestavo in na ta način tudi trdoto in elastičnost. S plastenjem pa prihaja tudi do značilnih vzorcev na rezilu, ki so povsem nepredvidljivi in neponovljivi, zato je vsak izdelek popoln unikat. A proces je zahteven, na končni izdelek pa vpliva veliko število faktorjev. Včasih se mi zdi, da mora biti še luna v pravem položaju, da na koncu pridem do kvalitetnega izdelka. Predvsem pa moram biti pomirjen in popolnoma osredotočen na delo, v nasprotnem primeru gre hitro kaj narobe.

Kakšna je prihodnost kovaštva?

Udeležujem se srečanj kovačev v avstrijskem Dorfstettnu, evropskem kovaškem centru, ki je tudi pod Unescovo zaščito. Tam sem se spoznal s številnimi kovaškimi mojstri in se učil tudi postopka izdelave damaščanskega jekla. Pred časom je 34 avstrijskih kovačev obiskalo mojo delavnico, ampak med njimi ni bilo mladih. Pravijo, da ne vedo, kaj narediti, da bi v poklic zvabili mlade, podobne težave pa imajo kljub bogati kovaški tradiciji in kulturi tudi na Japonskem in še marsikje drugje. Tako kot to velja za nekatere druge poklice, tudi kovačev ni več veliko, ko pa bomo mi, starejši, nehali delati, bo to postalo še večji problem. Tudi slovensko šolstvo je ta poklic povsem zanemarilo. Včasih so dijaki srednje kovinarske šole v Škofji Loki pri nas opravljali prakso, potem pa so to ukinili.

Med kovači sta torej bolj kot konkurenca pomembna kolegialnost in deljenje znanja?

Tako malo nas je, da se vsi med seboj poznamo. Zaradi kovaških kolegov v Avstriji sem se naučil nemško, tako da lažje komuniciramo. Med kovači namreč ni konkurence, vsak gre svojo pot in se ne kopiramo, ampak svoje znanje delimo. Prav za veliko noč pričakujem obisk dveh kovaških prijateljev z Dunaja in iz Gradca.

Koliko vas je danes v Kovaštvu Krmelj?

Poleg mene je v delavnici vseskozi tudi žena Mateja, ki ji delo leži in je veliko učinkovitejša, kot če bi delala v pisarni. Sicer pa imamo še tri delavce. Včasih smo bili štirje, pred kratkim pa je interes za delo izkazal mlad fant, ki je zelo nadarjen in se hitro uči, tako da se nam je zdelo škoda, da bi zamudili takšno priložnost, saj med mladimi volje za ta poklic ni veliko. Glede na to, da ima veselje in voljo do dela, bi lahko v prihodnjih letih tudi prevzel delavnico. Trg namreč imamo, kovačijo tudi, tako da so ta vrata odprta.

Ob podelitvi naziva ste dejali, da ne razmišljate o rasti, ampak da boste zadovoljni, če boste preživeli.

Rast nas ni nikoli zanimala. Vedno smo želeli le toliko, da preživimo in se obdržimo, pa čeprav smo imeli v preteklosti večkrat možnosti, da bi se širili. A raje imam manjšo kovačijo, pa se ta obdrži in se tradicija nadaljuje ter za nami pride še naslednja generacija kovačev.