Sodomija

V prejšnjem nadaljevanju smo ostali pri orožniškem poizvedovanju o spolnih grehih kaplana Kozoglava.

Poštar Andrej Pirc je orožnikoma povedal naslednje:

Junija leta 1856 ga je kaplan po nekem fantu poklical v župnišče, da bi odnesel neka pisma. Kaplana je našel zaposlenega s pisanjem, ki ga je ravno končeval, nato je pristopil k poštarju, ga poljubil, mu skušal seči v hlače, ga zgrabil od zadaj in objel. Poštar je začel kričati in je hotel pobegniti, a je kaplan skočil k vratom, jih zaklenil, ga ponovno zgrabil, si odpel hlače in potegnil »tiča na plano«. Prosil je, jokal, obljubljal poštarju denarja, kolikor ga hoče, samo če lahko poteši slo na njem. Poštar je kričal na pomoč na vse grlo, vendar ga ni nihče slišal in se je komaj ubranil kaplana, ki je čisto popenil od sle, končno mu je le uspel uteči. Zadevo je takoj naznanil župniku, ki mu je seveda zabičal nikomur praviti o tem, bognedaj prijaviti.

Na koncu poročila je orožniško poveljstvo še pripomnilo, da naj bi tudi starotrški župan Peter Šterbenc kaplana že enkrat javno na cesti pred več prisotnimi imenoval za buzaranta (»einen Busaranten genannt haben«).

V vseh pritožbah glede duhovnikov je svoje mnenje seveda moral izreči škof, v tem primeru Wolf, od katerega je deželni predsednik Chorinsky dobil odgovor, da je že pred njegovim pismom prejel od župnika iz Starega trga obvestilo o nedostojnem vedenju tamkajšnjega kaplana in prošnjo obenem, da naj ga čim prej zamenjajo s kakšnim primernim. Tako da je ordinariat medtem že odstranil kaplana iz Starega trga in ga poklical na zagovor glede obtožb na njegov račun. A ker so kaplana prijavili orožniki tudi državnemu pravdništvu v Novem mestu, zadeva ni obstala na škofiji, ampak so kaplanu sodili tudi na okrožnem sodišču v Novem mestu.

Za konec pregleda nezakonitih oblik spolnega izživljanja v obdobju od restavracije do ustavne dobe se nam ponuja primer »hudokurčneža«, za katerega bi lahko rekli, da je povzetek vseh poglavij – od pedofilije do sodomije. Ta neizbirčnež je bil Anton Titus Smrekar (45), jermenar in hišni posestnik v Ljubljani. Bil je poročen, a to ga ni motilo, da je živel nemoralno življenje in se vlačil okrog s kurbami (vsaj otrok ni imel v zakonu). Dvakrat je bil že kaznovan zaradi žaljenja časti, novembra 1860, pa se je nabralo dovolj prijav, da ga je državno pravdništvo ovadilo zaradi posilstva, skrunjenja in poskusa zapeljevanja v nenaravno nečistovanje. Njegov zagovornik je bil dr. Zupančič.

Posilstvo sta prijavili 13-letna Antonija Dernovšek in 19-letna Frančiška Seiller, češ da ju je Titus nekega pomladnega dne leta 1860 eno za drugo spolno zlorabil v gozdu za Tivolijem. Dernovškova je povedala, da ji je ukazal, da se uleže na hrbet, nato je odpel hlače, legel nanjo in prodiral s svojim spolnim organom v njenega. V kratkem se je spet dvignil in ji dal tri srebrne šestice.

Seillerjeva je potrdila, da je Smrekar rekel najprej Dernovškovi, naj se »vleže dol« v nekem grabnu, in nato je občeval z njo oziroma le poskušal, saj naj bi Dernovškova rekla, da Smrekar ne zmore (»Ti si zanič!«). Potem je prišla na vrsto še ona.