Na pot h kulturi že v mladosti

Na že trinajstem Shodu muz na kranjskem Parnasi so Kranj znova obiskali vrhunski umetniki in umetnice, aktualni prejemniki Prešernovih nagrad.

Druženje z aktualnimi Prešernovimi nagrajenci je v Kranju vsakoletni osrednji kulturni dogodek ob slovenskem kulturnem prazniku. A ne zgolj dogodek, Shod muz na kranjskem Parnasi je postal zaveza, nekaj, kar tista kranjska publika, ki ji kultura in umetnost dajeta tudi življenjskega navdiha, vsako leto znova z veseljem pričakuje. Letošnji Shod je bil že 13. po vrsti. Potem ko je lanskoletni zaradi epidemije potekal v virtualni izvedbi na spletu, je majhna sprememba doletela tudi letošnje druženje, ki se je namesto 8. februarja zgodilo dober teden kasneje – pretekli petek. Kljub temu je bilo druženje z nagrajenci zanimivo in v iskrivem pogovoru, ki ga je vodila novinarska in publicistka Patricija Maličev, tudi prešerno.

Letošnji lavreati so najprej obiskali Galerijo Prešernovih nagrajencev, kjer so prisluhnili recitalu lanskoletnega nagrajenca Ferija Lainščka, se sprehodili po razstavi Čas pozabe, v nadaljevanju pa so si ogledali še stalno razstavo Prešeren – pesnik.

Osrednji del shoda je bil tudi tokrat seveda v gledališču Prešernovega imena pogovor z nagrajenkami in nagrajenci. Na oder so ob glasnem aplavzu publike prihajali vrhunski ustvarjalci v kulturi, prvi Prešernov nagrajenec za življenjsko delo, klasični filolog in prevajalec akademik prof. dr. Kajetan Gantar, sledili so nagrajenke in nagrajenci Prešernovega sklada, pesnica in pisateljica Anja Štefan, skladatelj, dirigent in glasbeni pedagog Damijan Močnik, sopranistka Andreja Zakonjšek Krt, slikar Dušan Kirbiš in režiserka in avtorica animiranih filmov Špela Čadež. Manjkala sta Prešernov nagrajenec dirigent Mirko Cuderman in nagrajenka Prešernovega sklada igralka Jette Ostan Vejrup.

Goste so nagovorili kranjski podžupan Janez Černe, državna sekretarka na ministrstvu za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc in predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada prof. dr. Jožef Muhovič.

Prevajalčev boj

O tem, ali je dober prevod boj z izvirnikom in o »zmagah« ob tem, je voditeljica najprej spregovorila z dr. Kajetanom Gantarjem. »Težko je zmagati, če se pri prevajanju soočaš z geniji, kot so Homer, Ovidij, Horacij in drugi ... Nikoli pa se nisem ukvarjal z majcenimi pesnikuni. Prevajanje je tekmovanje z zvezdnikom, kdo bo koga. V primerjavi z velikimi imeni sem se vedno počutil majhnega, a odnehal nisem,« je povedal eden naših najuglednejših prevajalcev iz stare grščine in latinščine: »Če bi me Horacij, Katul in Sofokles poznali in za moj prevod rekli, da je rezultat ena proti ena, potem pa mi lahko čestitate.«

O prevodih grških klasik za dramske uprizoritve je dejal, da v gledališču nikoli ni kontroliral prevoda, saj je igralec tisti, ki prikaže posamezni lik. Če ga odigra polnokrvno, potem mu kakšno nedoslednost v besedi seveda odpusti. »Aristotel pravi, da je manjša napaka, če slikar nariše košuto, ki ima roge, čeprav jih nima, kot če jo nariše tako, da je ni moč prepoznati.« Kot je poudaril, si je pri prevajanju moč dopustiti tudi nekaj svobode, a ne na primer pri pravniških besedilih, ki niso umetnost, kot je to na primer prevajanje poezije. Na željo voditeljice pogovora je nagrajenec tudi recitiral v stari grščini. »Sicer nimam glasbene vzgoje, nikoli nisem prepeval pri zboru, imam pa posluh za ritem. Če nisem bil zadovoljen s prevodom, ki sem ga imel v delu, sem šel včasih v gozd in sem pesem na glas recitiral.«

Štiri sekunde filma na dan

Režiserka in avtorica animiranih filmov Špela Čadež je z animiranim filmom Steakhouse postavila nova merila na tam področju v Sloveniji. »Ste edina Slovenka, ki odloča o nagradah oskar. Kako ste glasovali letos, kdo bo zmagal?« že s prvim vprašanjem navduši voditeljica, Čadeževa pa ji odgovarja: »Zadnji krog glasovanja je še pred mano. Gre za množico kategorij in v vsaki je po pet nominirancev. To je množica filmov in vsako leto mi niti ne uspe pogledati vseh.« Da ima tudi letos svoje favorite, s srcem pa je predvsem pri animiranem filmu, za katerega želi, da na površje uspejo priti tudi avtorski filmi, kot jih ustvarja sama.

Na vprašanje, zakaj se je podala v svet animiranega filma, je povedala: »Začela sem se zavedati, da ima animirani film zelo veliko komunikacijsko moč. Ustvarim ga v temni majhni sobi, ga pošljem v svet in prav na vsakem kontinentu lahko pove svojo zgodbo. Pri tem se mi zdi, da je treba odpirati teme, ki so malo odrinjene od tistih najbolj izpostavljenih.« Sicer pa pove, da najraje izbira teme iz življenja, ki jo obkroža.

»Film Steakhouse, za katerega je scenarij napisal moj partner Gregor Zorc, še vedno testiram. Vedno znova sedim v publiki in spremljam reakcije ljudi ter ob tem spoznavam, kako ga razumejo.« Po nekaj letih se je vrnila v Slovenijo, saj kot je dejala, na tujem nikoli ni bila enako srečna kot doma. Impozanten podatek pa je, da je zelo dober dan, če ji v enem dnevu uspe narediti vsaj štiri sekunde animiranega filma.

Note najprej na papir

Skladatelj in dirigent Damijan Močnik, eden dveh nagrajenih Gorenjcev, se spominja svojih začetkov: »Ko je v domače Cerklje prišel Matija Selan, še nismo imeli otroškega zbora, pa je namesto verouka imel kar pevske vaje. Otroke je preizkusil, kdo ima posluh, in tisti, ki smo ga imeli, smo ob sobotah morali hoditi na vaje. Zbor je tako štel okrog osemdeset otrok. Ko je ugotovil, da se učim klavir v glasbeni šoli, me je nagovoril, da zbor spremljam na vajah. To mi je bilo zelo všeč, saj sem vsako soboto igral pet novih skladb, kar je bilo nekaj povsem drugega kot cel mesec vadenja ene skladbe v glasbeni šoli.«

Spregovoril je tudi o zelo uspešni operi Všeč si mi, v kateri je v skladbi Jeruzalem recimo združil glasbo vseh religij, ki bivajo v tem mestu. Pri tem je mislil na pred leti in danes spet aktualno tematiko beguncev. Na vprašanje, ali je pri 16 letih poslušal Stonese ali Beatle, pa je dejal, da je doma z vasi, kjer so ob nedeljah ob goveji juhi poslušali Avsenike, da je popularno glasbo spoznal šele na kakšnem plesu v osnovni šoli.

»Še vedno skladbo najprej napišem na roko, saj gre moj pretok misli običajno prek svinčnika na papir. Včasih se je tudi mudilo, pa sem začel na računalnik, a ni bilo dobro. Računalnik me sili, da mislim drugače, bolj površno,« pove skladatelj, ki krajše skladbe običajno v mislih sliši že v celoti, še preden so napisane.

Zgodba naj nagovori

V otroška leta je voditeljica pogovora popeljala tudi pesnico in pisateljico Anjo Štefan. »Zdelo se mi je 'nobel', da živim na gradu, pravzaprav pa stari vili, kjer je bivalo sedem družin. Stavbo so obkrožala stara drevesa, visoki divji kostanji, magnolije, breskov nasad, okrog in okrog so zorele češnje ... Vse to so prelepe podobe iz mojega otroštva, ki je bilo, lahko rečem, zelo sončno. Veliko sem se tudi sama igrala, a ne le kot sanjava punčka, silno rada sem plezala tudi po drevesih ali pa lovila paglavce po lužah, naredila sem si hišico v pušpanu. Te podobe me spremljajo celo življenje.«

Na vprašanje, kaj je kakovostna pravljica, je povedala, da se o tem skušajo opredeliti vsi, ki se ukvarjajo z mladinsko književnostjo. »Seveda se do neke mere da oceniti, ali ti zgodba nekaj da, ali je tako spravljena v besede, da te potem tudi nagovorijo, da besedilo lahko bereš na več ravneh in te pravljica ne dolgočasi. Je pa tako – nekomu bo pravljica dobra, drugemu slaba in ne bo prepoznal skritega pomena, ki ga sam vidiš v njej.«

»Povejte mi eno pravljico,« Patricija prosi Štefanovo. »Koliko časa pa imam?« »Nekaj minut.« Publika zaploska njeni pesmici, nato pa še najkrajši pravljici na svetu. Tisti rezijanski o možu, ki je imel majhnega, majhnega psička, tako majhnega psička, da ga skoraj ni bilo mogoče videti. In ta psiček je imel kratek repek, tako kratek, da ga je bilo prav hitro konec ...

Ne zgolj po enih tirnicah

O svobodi kot ultimativnem kredu umetnika je govoril slikar Dušan Kribš s Ptuja, sicer rojen na Jesenicah. »Morda igram simultanko. Nisem pri miru, veliko sem se premikal, se selil iz kraja v kraj, iz stanovanja v stanovanje, iz sobe v sobo, iz ateljeja v atelje – blizu štiridesetkrat. Kar se pri meni zamenja od zunaj, je menjava lokacije, in ta potegne za seboj tudi usodne menjave v družbenem smislu, komuniciranje s tistim, kar se me dotika. Vse to se mora nekje odraziti, da mi ni treba vedno znova postaviti jeklenih tirnic, po katerih bi vozil. Lahko razmišljam na različne načine in ustvarjam v različnih medijih,« pove nagrajeni slikar, ki tako prehaja iz slikarstva v kiparstvo do instalacije in naprej do performativnega.

Na vprašanje, ali res posluša tudi metal glasbo, pritrdi, da mu je bil že od mladih let blizu tudi rok, saj so fantje takrat plošče naročali iz Londona. Veliko smo poslušali Radio Študent, vzljubil pa sem tudi džez in ne nazadnje tudi klasično glasbo.«

Rada poje besedila v originalu

Sopranistka Andreja Zakonjšek Krt je na pogovor prišla tako rekoč sredi vaj za vlogo Micaële v Bizetovi operi Carmen, s katero se je srečala že na začetku svoje poti leta 1998. Kako je, kadar je pevec indisponiran, ko pred koncertom sporočijo, da »ni prisoten«, kot se je pred nedavnim Patriciji Maličev zgodilo v Palermu, kjer naj bi pel Placido Domingo. »Poznam take situacije, ko je bilo treba opero prekiniti sredi predstave, ker je bil glavni solist indisponiran. Sicer občudujem sproščenost pri svojih kolegih, a sama na dan predstave vseeno zelo pazim, da ne hodim naokrog, da ne govorim veliko po telefonu. Takrat se tudi izognem druženjem,« pove sopranistka, ki še posebno rada poje v francoščini.

»Nasploh je lepo peti v originalu, ki je najbolj položen v note posameznega dela. Sem pa predvsem na začetku svoje poti veliko pela tudi v prevodu, recimo v slovenščini Rosino v Seviljskem brivcu,« je med drugim povedala Andreja Zakonjšek Krt, ki v programe samostojnih koncertnih nastopov, kadar je le mogoče, izbere tudi dela slovenskih skladateljev. Na željo voditeljice pogovora in v veliko navdušenje publike pa je tokrat zapela arijo O mio babbino caro iz Puccinijeve opere Gianni Schicchi. Do prihodnjega leta, ko se na kranjskem Parnasi spet snidemo z aktualnimi Prešernovimi nagrajenkami in nagrajenci.