Ustvarjalnost matere Narave

Spodmoli v Sočergi (410m) - S snegom prekrita Gorenjska in nizke temperature so pogosto razlog, da gremo tudi pozimi na Primorsko. Če ujamemo dan, ko ne piha burja in sije sonček, je pred nami lahko čudovito topel zimski potep.

Primorska skriva kotičke, s katerimi bi se Slovenci lahko bahali; eden takih kotičkov je blizu meje s Hrvaško, tako imenovani spodmoli v Sočergi. Z avtoceste zavijete proti mejnemu prehodu s Hrvaško, proti Buzetu. Peljete se mimo Črnega Kala, skozi vasi Kubed, Gračišče, Lukini do Sočerge.

V vasi Sočerga na levi strani zagledate komaj viden smerokaz, na katerem piše Sv. Kvirik. Zavijete v klanec in pri pokopališki cerkvici parkirate. Dvignete se na planoto, ki ima 410 metrov nadmorske višine. Na vrhu te planote je nekdaj stalo prazgodovinsko gradišče. Sočerga je vas, ki se omenja prvič leta 1028. Cerkev sv. Kvirika je krita s kamnitimi škrlami, temelji datirajo v 11. stoletje, poleg pa je tudi stolp. Že pri cerkvici vas markacija usmeri proti jugu, po Kraškem robu. Skoraj celotna pot do naravnega mostu poteka po robu Kraškega roba in vsake toliko časa se je prijetno ustaviti in pogledati v smeri prihoda, ko se dolžina roba razprostre pred nami. V teh zimskih dneh narava okoli nas počiva in si nabira moči za razburljivo rojevanje v pomladnih mesecih. Z roba, po katerem hodimo, se nam odpre razgled po Movraški vali, pogled pa se nam ustavi na hribovitem svetu gornje Istre, saj se pred nami kažejo Slavnik, Kojnik, Golič, Žbevnica. Razgled se končuje na Hrvaškem; pred nami je Buzet, v ozadju pa Učka.

Takoj na začetku vas bo pot vodila mimo pretvornika. Pot se bo skoraj ves čas spuščala in po nekaj minutah vas bo smerokaz usmeril desno, še nižje do t. i. bunkerja. Luknja v skali vam bo postregla s pogledom na dolino globoko pod vami. Še vpišete se v vpisno knjigo, zlezete ven in nazaj navzgor do markirane poti.

Po označeni poti hodimo mimo viharnikov, posušenih starih borov, ki so se, kdo ve, koliko desetletij, bojevali z ledeno in močno gospo burjo. To je svet, ki buri domišljijo. Deluje kar rahlo skrivnostno; tako kot celotna Istra. Kratek gozdiček se bo končal in sledile bodo skale, vsaka s svojo zgodbo kljubovanju času in vodi. Izrazite škraplje so neverjetno globoke. Če niste vrtoglavi in vas ni strah višine, vam svetujem, da se po varovalni jeklenici spustite v globino, na spodnjo pot. Nekaj metrov jeklenice in nekaj jeklenih stopov bo olajšalo spust. Spodaj pa čudo narave: spodmoli, kakšnih ni baje nikjer drugje po Evropi, ki so izrazitih barv: rumene, sive, oranžne, črne in bele. Prav neverjetno. Spodmolom rečejo tudi istrska ušesa, saj naj bi poslušala, kaj se pogovarjajo ljudje v dolini. Vzemite si čas in si jih oglejte. Ta del se imenuje Veli Badin in je uvrščen med območja Natura 2000, saj je eno redkih naravnih gnezdišč puščavca, skalnega goloba, rdeče lastovke in planinskega hudournika v Sloveniji. Nekdaj je tukaj gnezdil tudi planinski orel. Zaradi te naravne danosti je tudi plezanje v Velikem Badinu prepovedano.

Pot vas bo vodila skozi naravni most, ki se s svojim šestmetrskim skalnim lokom pne na robu prepadnega ostenja. Na tem mestu se lahko obrnete in vrnete po poti prihoda, jaz pa vam predlagam, da na drugi strani naravnega mostu krenete kar naravnost, preko škrapelj in ruševja do ceste. Po cesti hodite nekaj sto metrov, potem se pa mimo vinogradov dvignete nazaj na planoto. Zgrešiti nimate kaj, je pa res, da ta del poti ni označen. Morda boste imeli tako srečo, kot sem jo imela jaz. Polovico poti me je namreč vodila vaška psička, ki gre vsaj dvakrat na dan do spodmolov in nazaj do vasi. Kot mi je kasneje povedal prijazen domačin pri cerkvici, jo je gostilničarjev brat pripeljal iz zavetišča in sedaj skrbi zanjo. Kako ji je ime, ne vem, a po eni uri druženja je odreagirala tudi na ime Pika; čeprav ni imela nobene pike.

Za opisani potep po delu Kraškega roba boste potrebovali približno dve uri hoje. Ker smo Gorenjci v teh krajih bolj poredko, se ob vrnitvi ustavite še v gostilni v Sočergi in si privoščite lokalno kulinarično specialiteto, t. i. bobiče, tipično istrsko mineštro, katere osnova je koruzno zrnje, ali pa istrske fuže. Karkoli boste jedli, naj vam tekne!