Zgodba o volji in pogumu

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 15. junij 2014 / 10:31

Prve Majine besede, ko se je po nekaj dneh prebudila iz kome, so bile v francoskem jeziku. Je suis le papillon. Jaz sem metulj. V gimnaziji se je učila francosko, še vedno rada govori francosko. Že v gimnazijskih letih se ji je beseda »le papillon« zdela tako čudovita …

Maja Činku iz Dobja nad Poljanami je bila poškodovana v prometni nesreči 29. novembra 2003, stara dvajset let. Vračala se je z večernega treninga dvoranskega hokeja. Menda je bila cesta poledenela, tako so ji povedali, zaneslo jo je na bankino čez cesto na breg Sore. V bližnji gostilni so slišali zvoke in našla jo je gospa ter takoj poklicala pomoč, za kar ji je Maja še danes iz srca hvaležna. Maja se ne spominja ničesar, zelo dobro pa se tega dne spominja njena mami Ana: »Pred kakšnima dvema letoma mi je Maja rekla: »A veš, da mi je naproti pripeljal bel avto in sem se mu umikala.« Lahko da je imela ta spomin shranjen nekje v podzavesti. A kdo bi vedel po toliko letih, kaj se je dejansko zgodilo tistega dne na cesti. Če bi se le dalo, bi vse to pustila nekje za seboj. Kar je bilo, je bilo, bistveno je, kar je sedaj,« je povedala Ana Činku, ki je hčerki ves čas na dolgi poti okrevanja stala ob strani. Maja je prosila, če se mami Ani lahko še enkrat zahvali za vse, pa se ji bo zagotovo še večkrat: »Brez moje mami Ane ne bi postala to, kar sem. Mamica moja, iz dna srca se ti zahvaljujem. V času mojega zdravljenja si bila borka tako kot jaz. Tudi brat Matej je bil zelo pomemben pri mojemu okrevanju in ga imam zelo rada.«

Učila se je jesti, govoriti ...

V nesreči je bila hudo ranjena, vse okoli nje je še najbolj skrbela poškodba glave oz. poškodba levega čelnega režnja. »Rodila sem se na novo. Nikogar nisem poznala, čeprav so mi v bolnišnico nosili fotografije. Še mame nisem spoznala. »Oprostite gospa, kdo pa ste vi, ki ste tako prijazni z mano,« sem ji rekla, ko sem po nekaj mesecih prišla iz bolnišnice. Si lahko zamislite, mama je bila ves čas ob meni, zaskrbljena in neprespana, a na­stopil je trenutek izgube spomina. Poškodba levega čelnega režnja ima namreč za posledico kratkoročen spomin. Kasneje sem za en hip vedela, kdo je ob meni, drugi hip sem že pozabila,« pripoveduje Maja po več kot dese­tih letih od nesreče. Iz bolnišnice so jo dali v domačo oskrbo na sveti večer, 24. decembra 2003. Težko je hodila, večinoma je bila na vozičku. Imela je namreč zlomljen tudi kolk, učila se je jesti, govoriti ... Vse od začetka … Morala bi iti v Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča na rehabilitacijo, pa so jo še istega dne, kot so jo sprejeli, tudi odpustili, ker ni bila orientirana v prostoru in je nujno potrebovala nekoga stalno ob sebi. Majino okrevanje je postalo v celoti mamičina skrb. »Katera mama tega ne bi naredila za svojega otroka? Ne vem, kako sem zmogla, ampak sem,« skromno doda Ana, ki je kar osemkrat prebrala knjigo o osebah po poškodbi glave. Osemkrat zato, da je hčerko, ki je zelo nihala tudi v obnašanju, lahko popolnoma razumela. Ana je tedaj še hodila v službo, delala v vrtcu, in pravi, da so imeli za njene številne odsotnosti dovolj posluha in razumevanja. Hčerko je vozila na rehabilitacijo k fizioterapevtu, logopedu, psihologu v Ljubljano, saj je ni mogla pustiti same. Zdravniki so ji rekli, naj pazi nanjo, da ne bo zašla. Mama je hčerko, še ko je bila v bolnišnici, tudi hranila, saj Maja ni hotela jesti s pomočjo drugega.

Ana Činku je, ko je mislila, da je vse hudo že mimo, doživela še en šok. Zaznala je, da hči poje hrano samo z enega dela krožnika. Ugotovila je, da ima težave z vidom. Pregledi so pokazali, da na levo oko vidi na notranjo stran samo dvajsetodstotno, na desno oko pa ima petdeset odstotkov vida na zunanjo stran. Posebej prilagojena očala so ji omogočila razširitev vidnega polja.

Kje ste bili, prijatelji

»Po nesreči so moji zdaj že nekdanji prijatelji hodili k meni v bolnišnico jokat. Na dom jih ni bilo več, pa bi jih ravno takrat najbolj po­trebovala, da bi mi povedali, kaj se kaj dogaja. In ko sem bila sama, sem se tudi zjokala, ker sem jih pogrešala,« se malce otožno prijateljev, ki so jo zapustili, spominja Maja. V naslednjem trenutku je že bolj vedra, ko pripoveduje o prijateljici Tanji iz Dolenje vasi, s katero sta se na začetku srednješolskih let malce odtujili, kasneje pa spet zbližali.

Imela pa je silno željo vrniti se na Fakulteto za družbene vede, kjer je pred nesrečo drugo leto študirala politologijo. Kar naprej je mami govorila, da želi študirati, tudi zato, da okolica ne bi mislila, da je invalidka. »Prometno nesrečo sem imela novembra 2003, oktobra 2004 sem se kot izredna študentka vrnila na fakulteto. Dodelili so mi status študentke s posebnimi potrebami, ker imam priznano 60-odstotno invalidnost. A ne misliti, da so mi profesorji gledali skozi prste. Ravno tako sem se morala naučiti snov, morda mi je kak profesor izpitno snov samo razdelil na dva dela. Cenim to, da sem se morala dokazovati. Drugi letnik sem delala tri leta, čeprav je bilo sprva težko. Eden prvih izpitov je bila antropologija in zdelo se mi je, da si čisto nič ne morem zapomniti. Vztrajala sem in napredovala. Tretji letnik sem končala redno. Če povzamem: študij sem končala v osmih letih po nesreči in pridobila naziv univerzitetne diplomirane politologinje,« pripoveduje Maja. Nekomu se morda zdi to dolg čas, za Majo je bil kratek. Na začetku jo je na predavanja spremljala mama, ker je še vedno obstajal strah, da se bo Maja kje izgubila. V tretjem letniku študija se je od doma preselila v študentski dom poleg fakultete. To je bila šele velika stopnica zanjo, poskusiti zaživeti samostojno. In je kar šlo. Skrbna mama jo je pripravila tudi na to. Še tekla je z Majo po gozdu, ker ji je zdravnik dejal, da tek zdravi možgane. Maja je pri teku tako napredovala, da se je udeležila kar nekaj preizkušenj na deset kilometrov, najprej v Radencih, kasneje na jesenskih maratonih v Ljubljani.

Ampak ne smemo pozabiti, da je bilo vse to zanjo nekaj novega … S seboj še vedno nosi zvezek in pokaže, kako se je po nesreči učila pisati. Na koncu zvezka ima zapisano, zakaj rada živi. »Pot je trnova, vendar jo bom prebrodila … Srečna sem, ker vem, da mi bo uspelo.«

Pripravništvo v evropskem parlamentu

Še pred diplomo je imela desetdnevno poklicno rehabilitacijo na Soči, ki je olajšala vstop v poklicno življenje. Diplomirala je marca 2012 in se potem za nekaj mesecev preselila v Bruselj, kjer je v evropskem parlamentu opravila pripravništvo. »Živela sem pri Francozinji. Z njo sem govorila francosko, na delovnem mestu pa angleško. Pripravljala sem gradivo za konference, šla na kak kongres, tudi v Strassbourg,« pove Maja.

Trenutno je prek javnih del zaposlena na Centru za socialno delo Tržič. Pogodba se ji izteče 31. julija letos, podaljšati je ne morejo. Maja se vozi z avtobusom 47 kilometrov v eno smer. »Tudi če bi imela zaposlitev na drugem koncu Slovenije, zame ne bi bil problem. Samo da lahko delam,« poudari in upa ne samo, da bo dobila novo službo, ampak da bo že jeseni izšla tudi avtobiografija Meni vkorakati v meni nov svet, v kateri bo opisana njena življenjska zgodba od trenutka, ko se je znova rodila, do zdaj. Vmes se je še zaljubila v Robija. Zdaj že zaročenec ji je podaril zaročni prstan z motivom metulja. Maja se je namreč poistovetila z metuljem. Metulj je bojev­nik, ki se ne vda, če je še tako hudo. Na videz je krhek, a v sebi močan.