Pa še v Estonijo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / petek, 6. junij 2008 / 06:00

Ne, zimsko biatlonsko športno središče Otepaa ni na Finskem.

Strenči. Še eno smešno ime za mesto, kraj, vasico, za nas pa predvsem zadnjo postajo, kakih 50 kilometrov pred mejo med Latvijo in Estonijo, kjer zapravimo še zadnje late. Mejni prehodi med nekdanjimi ruskimi republikami, sedaj samostojnimi državami, so po naših izkušnjah precej prazni, tako kar se prometa kot okoliške naseljenosti tiče. Z nekaj poguma, kar je bržkone povezano z dobrim razpoloženjem, ker smo prišli v še eno novo državo, se peljemo po sicer zaprtem odseku ceste (ki je podobno kot večina cest na vzhodu v popravilu, le nobenega gradbenega stroja ni nikjer videti) proti severu. Smer: univerzitetno mesto Tartu, prijetno srednje veliko staro mesto, ki v šolskem času menda kar cveti od študentarije iz vse Evrope. Ko se ob vožnji po povprečni regionalni cesti nekoliko dvigamo v hribe, nam večerni mrak prijazno namigne, da bi bilo dobro, če bi si našli kakšen kamp in prenočišče.

In ga najdemo pred krajem Otepaa, čigar ime se mi je zdelo znano, a nisem vedel od kod. Ko smo se naslednji dan peljali skozi in smo s ceste videli veliki tekmovalni poligon s streliščem, sem takoj vedel, da gre za eno izmed tradicionalnih prizorišč biatlonskih tekem. Ha, sem pa mislil, da je to nekje na Finskem. Tako kot še trije, štirje popotniki, smo se tudi mi utaborili v precej domačijskem kampu, pravzaprav na pokošenem travniku na hribčku na robu gozda, skozi katerega se je dalo spustiti do manjšega jezerca. Da se plača takoj, nam je povedala simpatična punca, ki smo jo zmotili sredi priprav na neki dogodek. Žar, pijača, ozvočenje ... Ponoči smo z našimi ušesi skozi šotorske stene nehote sodelovali tudi mi. Kitarist je bil še kar, pevci pa za en drek. So se ga pa zato naložili toliko bolj obilno. Ah je bilo fino. (prihodnjič: Tartu)