Prometna jara kača
Za letošnje poletje po Evropi napovedujejo izjemno turistično sezono. Sezono presežkov. Morda res, če odslikamo že nekaj junijskih koncev tedna, ko so se po naših cestah vile kolone pločevine. Takšnih prizorov jare kače ne vidimo več samo na avtocestah, kajti v neizmerni gneči ubiramo tudi 'obvoze' po lokalnih poteh. Tujci in domačini. Nekateri tujci, naveličani poti za seboj (ali pa v izogib vinjetam), čakanja v kolonah in še dolgih kilometrov pred sabo; mi, ko se nam pot do doma ali do službe podaljša nerazumno dolgo. Všečna je sicer ideja, najmanj za nas slednje, o trajnostni mobilnosti, krepitvi javnega prevoza. Najbolj si želim, pa ne nekje v daljni prihodnosti, dostopnih železniških prog, saj sem vožnjo z vlakom prakticirala že davno, ko sem se v službo vozila še v Ljubljano. Ne prav dolgo nazaj sem se iz Kranja v Zgornjesavsko dolino službeno namesto po avtocesti, dokler je ne zmanjka, z avtom peljala po stari cesti; vsaj peljala sem se in ne stala v gneči. Premišljevala pa sem ob tem, kako se ob vseh takšnih tranzitih počutijo prebivalci tamkajšnjih krajev, ne glede na to, da imam vsaj 'ta domačo' registracijo.
Tudi proti mejnemu prehodu Ljubelj so se na junijski konec tedna že vile kolone vozil. »Večine tranzita, ki poteka po tej trasi, mesto Tržič kot turistična destinacija ne zanima, saj gre večinoma za domače oziroma okoliške prebivalce ali pa turiste, ki imajo že določen cilj,« so povedali na Občini Tržič, prepričani, da na zastoje poleg obnov, ki potekajo na gorenjski avtocesti, zapiranja predora Karavanke in raznih obvozov (žal) močno vpliva tudi avstrijska mejna kontrola, ki preverja dokumente.
Pred dnevi sem z avtoceste zavila na Lipce. Pa gledam in še enkrat pogledam, ali vidim prav. Ljudje so na avtocesti stali v koloni, pri nekaterih pa je bila očitno taka nuja, da so malo potrebo opravljali kar ob cesti. V bistvu zaradi varnosti niti iz avta ne bi smeli izstopiti, a kako naj takšno nujo sploh preprečimo?
Dela na cestah in posledično zastoji v toplejših mesecih niso slovenska posebnost. To ve vsak, ki potuje in mora s tem računati. Se založiti z vodo, animirati otroke, če so v vozilu. In staviti na svojo potrpežljivost ter predvideti nepredvideno. Ustvarimo tudi reševalni pas na avtocesti. Pred dnevi sem se po njej v gneči peljala iz Postojne proti Ljubljani, velika večina je to zgledno upoštevala, razen zares redkih izjem, ko jim je bil reševalni pas bližnjica do cilja. S slovenskimi registracijami. Za kakšno ceno?
Za konec še: osebno mi je še bolj grozna preštevilna pločevina v neokrnjenem naravnem okolju, kot so alpske doline. Na to se da vplivati, če je le volja. Čisto do povsod pa z avtom res ne gre.