Indijančki in večerja za Niko

Smučarske skakalke Nike Križnar se je na olimpijskih igrah v Pekingu najbolj dotaknila posamična tekma, na kateri je osvojila bronasto medaljo. Njene misli so že usmerjene v nadaljevanje sezone, cilji pa prvič osvojitev pokala narodov in še kdaj stopiti na najvišjo stopničko.

Žiri – Nika Križnar je prva Gorenjka, ki je na olimpijskih igrah v Pekingu osvojila medaljo – kar dve, in je že v domovini. Z njo smo se pogovarjali v petek.

V Žireh, kjer ste začeli skakalno pot, so vam pripravili sprejem. Ste ga pričakovali?

So me kar presenetili. Vedela sem za sprejem v podjetju Norica, ki je sponzor kluba. Pripravili so nam dobrodošlico po vrnitvi iz Pekinga. Nato pa smo šli še k skakalnicam. Nisem pričakovala toliko ljudi, tudi ne godbe. Bilo je lepo, vsakemu posebej hvala, ker so se tako potrudili. Pričakujem še sprejem v domačem kraju, v Delnicah, ki sem ga zaradi vseh obveznosti morala odpovedati. Mislim, da navijači to razumejo in podpirajo mojo odločitev. Bo še prišel čas tudi za to.

Kdaj ste zadnjič skočili v Žireh?

Lani poleti na manjši skakalnici s krajšimi smučmi. Za začetek sezone se vsako leto na skakalnico podamo z njimi, da dobimo občutek, stabilnost. Ni tako daleč nazaj, ni pa to tisti občutek, ko sem v Žireh skakala še kot majhna deklica. Velikokrat pogledam slike za nazaj, zavrti se mi posnetek, ko sem bila stara, mislim, da trinajst let, ko sem skakala na 40-metrski skakalnici. Zanimivo je, kako tehnika napreduje, kako se vse skupaj spreminja, kako jaz odraščam. Zares lepo.

Osvojili ste veliki kristalni globus, medalji na svetovnem prvenstvu, sedaj še na olimpijskih igrah. Vsaka zgodba je posebna. Kakšna je ta iz Pekinga?

Olimpijski odličji sta pika na i mojim ciljem, željam, ki sem si jih zadala že dolgo nazaj. Ponosna in vesela sem, da sem zastopala Slovenijo in dobila dve medalji. Kristalni globus mi ogromno pomeni, tudi medalji s svetovnega prvenstva, z olimpijskih iger, pa svetovni rekord, ki mi je še dodatno pogrel srce. Imam kar lepo zbirko uspehov in lahko sem zelo vesela in ponosna, da mi je vse to uspelo.

Postavili ste svetovni rekord 151 metrov. Koliko vam še manjka, da bi preskočili fanta, kar si želite?

Preveč, še 67 metrov. Preveč, da bi na skakalnicah, na katerih skačemo, lahko skočila tako daleč. Vem, da bi ga na velikanki preskočila, vedno bolj verjamem v to, saj vidim, da mi skoki uspevajo, da sem letalka. En cilj bi bil s tem še dodatno izpolnjen, ni pa med tistimi glavnimi, saj dekleta še ne smemo na velikanko. Ni nujno, da bom to sploh dočakala, tako da ta cilj jemljem bolj z rezervo. Bom pa upala in sanjala, da se to enkrat zgodi.

Olimpijske igre še potekajo. Koliko jih spremljate?

Iskreno povedano, jih ne, saj je toliko obveznosti, da jih enostavno ne morem. Hitim sem in tja in upam, da na kakšne aktivnosti ne zamudim. Ko bom lahko malce zadihala, bom verjetno pogledala kaj več. Vsaj skakalce pa spremljam toliko, da vem, kako jim gre. Kako je pri drugih športih, pa težko rečem.

Tudi olimpijske igre v Pekingu so spisale veliko zgodb. Se vas je kakšna posebno dotaknila?

V Pekingu smo težko spremljali, kaj se dogaja v drugih športih, saj nismo imeli televizije. Kakšna zgodba bi se me zagotovo dotaknila. Najbolj se me je dotaknila moja zgodba s posamične tekme, na kateri sem osvojila bron, moja najboljša prijateljica Urša Bogataj pa zlato. To je bila najbolj objokana tekma. Na tekmi mešanih ekip sem resda dobila zlato, medalja je bila tam nekako pričakovana, a posamična se me je bolj dotaknila. Za druge slovenske medalje moram reči: klobuk dol vsem za vrhunske dosežke. Pokazali smo, kako močni smo slovenski športniki.

Kako vam je bilo sicer všeč na Kitajskem?

Prav veliko Kitajske nismo videli, kolikor pa smo jo, mi je bila všeč. Sama olimpijska vas je bila super, tudi olimpijski krogi so bili videti posebni. Skakalni center je vrhunski in upam, da bo deloval še naprej. Dovoljeno smo imeli gibanje na relaciji olimpijska vas–skakalni center–prizorišče za podelitve. Upoštevali smo pravila. Vsak dan smo se testirali na covid-19, nosili maske, se razkuževali.

Domov ste prišli preteklo sredo. Kam rečete, da pridete domov: na Mlako, kjer živite pri fantu, ali v Delnice?

Navadila sem se že, da ko rečem, da grem domov, imam v mislih Mlako. Se mi pa kdaj tudi še zareče. Prej sem bila doma v Delnicah in še vedno rečem, da grem na sprejem domov v Delnice. Srce je še vedno tam, navijači živijo in dihajo z mano. Uradno pa sem doma na Mlaki. V sredo sem prišla na Mlako, saj je bila pot predolga, bili smo nenaspani, da bi šla še naprej. Na Mlaki so me bližnji lepo sprejeli.

Ste si kaj posebnega zaželeli? Indijančkov, ki jih imate tako radi, verjetno ni bilo?

Bili so, bili. Posebno presenečenje so bili prav indijančki. Bilo jih je ogromno, a nisem imela prav velikega apetita. Hrana je bila na Kitajskem slaba, sem se navadila manj jesti. Poleg indijančkov so mi pripravili večerjo, tudi kuža me je bil zelo vesel. Res je bilo lepo.

Toliko pa ste na Kitajskem vseeno pojedli, da dres ni bil prevelik?

Naša ekipa deluje zelo dobro. Moram reči, da imamo drese in vso opremo tako, kot mora biti. Tudi sama sem takšna, da ne želim goljufati, nočem biti diskvalificirana zaradi neumnosti. Vedno sem menila, da če skok ni bil pravi, si nisi zaslužil biti visoko, če si skočil dobro in tudi če je bil dres manjši, si še vedno lahko skočil na stopničke. Drese smo imeli po pravilih. Tudi če je bil zaradi slabe hrane kakšen kilogram manj, smo ga popravili.

Zdi se, da se že dlje dogajajo nepravilnosti z dresi.

Nekaj časa že. Že prej smo opazili, da imajo nekatere ekipe zelo velike drese. Žal so se jim diskvalifikacije zgodile ravno na olimpijskih igrah. Marsikdo bi rekel, da bi bilo bolje, da bi se to zgodilo kakšno tekmo prej, da bi vedeli, kaj popraviti. Če si diskvalificiran zaradi deset centimetrov preširokega dresa, je to goljufija, to se ne more zgodilo naključno. Če pa se to zgodi zaradi centimetra, dveh, da ni bilo nalašč, pa si lahko res žalosten.

Se je Japonka Sara Takanaši zasmilila tudi vam?

Zagotovo. Videla sem jo v izteku, kako je jokala, kako so ji solze tekle v potokih. Pristopila sem do nje, ji rekla nekaj spodbudnih besed, jo tolažila. Vem, da jo bo to žrlo še kar nekaj časa. Ni ji lahko, tudi meni ne bi bilo, sploh ker je bilo to še na ekipni tekmi. Srčno upam, da se bo čim prej pobrala in da ji bo morda na olimpijskih igrah čez štiri leta, če bo še vztrajala, uspelo osvojiti medaljo. Znana je po tem, da trdo trenira.

Do kdaj ste še doma?

Zadnji konec tedna v februarju imamo naslednje tekme svetovnega pokala. Do takrat se bomo v miru pripravljali doma, se osredotočili na naslednji velik cilj: osvojitev pokala narodov. Prvi naslednji trening imamo v ponedeljek v telovadnici, ne še na skakalnici.

Kaj pa vaši osebni cilji do konca sezone?

Biti še naprej konstantna, pokazati, kar znam, in še kdaj stopiti na najvišjo stopničko.