Na olimpijadi kot pavi

In to z razlogom, kot se spominja dr. Robert Kerštajn, ki je v teku na smučeh tekmoval na prvih olimpijskih igrah, na katerih je Slovenija sodelovala kot samostojna država. Olimpijec je bil že njegov oče in sin je imel za cilj, da preseže njegov rezultat. Kako se je razpletlo? Nič manj vznemirljivo kot v tem času, ko spremljamo zimske olimpijske igre v Pekingu. »Da pogledamo, kje so rezultati, ki se jih veselimo vsi skupaj.«

Leta 1992 ste nastopili na olimpijskih igrah v Albertvillu. Kakšni so spomini?

Slovenski športniki v Albertvillu smo bili prvi, ki smo na olimpijskih igrah nastopili za samostojno Slovenijo, vendar še kakšna dva tedna pred začetkom iger nismo vedeli, ali bomo dejansko lahko nastopili pod slovensko zastavo, kljub temu da je Mednarodni olimpijski komite našo državo že priznal. Vse se je dobro izteklo, naš zastavonoša je bil Franci Petek in smo po olimpijskem stadionu kot pavi korakali za samostojno Slovenijo. To je ponosen spomin tudi zame, da sem se kvalificiral in bil izbran za udeleženca prvih olimpijskih iger, na katerih smo nastopali pod slovensko zastavo. Rezultatsko te igre sicer niso bile najbolj uspešne, sam sem bil pri svojih 24 letih tudi manj izkušen.

Ampak že ta občutek – biti del olimpijske ekipe ...

Tega ne pozabiš. Startal sem s številko deset točno na današnji dan, 9. februarja, pred tridesetimi leti ob 10.05 na tridesetkilometrski preizkušnji.

Tudi vaš oče Alojz, smučarski tekač, je imel na olimpijskih igrah v Grenoblu leta 1968 startno številko deset.

Moj oče me je sploh spodbudil, da sem se začel ukvarjati s tem športom. Poleg tega, da je bil olimpijec, je bil tudi trener jugoslovanske državne smučarskotekaške reprezentance med letoma 1974 in 1976. Mami je delala kot višja medicinska sestra v Psihiatrični bolnišnici Begunje, pogosto je bila dežurna in me je oče jemal s sabo na treninge, priprave. Tekaške smuči so mi postale všeč, bil sem tudi talentiran in sčasoma so prišli rezultati.

Oče je bil na olimpijskih igrah v Grenoblu star 24 let, toliko kot jaz ob nastopu v Albertvillu. Albertville in Grenoble sta mesti, ki sta narazen samo sto kilometrov. Oba sva startala na vseh predvidenih tekmah in oba sva imela na prvi tekmi izžrebano startno številko deset.

Oče je bil na olimpijskih igrah rezultatsko boljši kot jaz, čeprav je bil moj cilj, da ga premagam. (smeh) No, premagal sem ga pri točkah svetovnega pokala, ki sem jih prvič osvojil v Kanadi.

Vam je bil oče tudi vzornik?

Nič me ni »šparal«. Ko sem začel trenirati – in takrat sem bil še »mulc« – sem včasih jokal, ko sem šel za njim na smučeh. Ampak sem bil tudi sam trmast »mulc«. Ne vem pa, ali je bil oče takrat ravno moj vzornik. Zagotovo me je ravno on najbolje znal naučiti pravilno tehniko teka na smučeh in mi znal svetovati. Tega, da se zavedam lastnega telesa, da vem, kdaj je treba tudi počiti. Znal je tudi namazati smuči za klasično tehniko in tega sem se naučil od njega.

Največji vzornik »od zunaj« pa mi je bil Thomas Wassberg, o katerem sem v osnovni šoli celo napisal spis.

Ste vsa leta član Nordijskega društva Rateče - Planica?

Zdaj živim v Kranjski Gori, v Ratečah sem odraščal in se nekako še zmeraj čutim vsaj pol Ratečana. V Ratečah se je športno društvo ves čas razvijalo, tudi v letih, ko ga je zastopal moj oče. Letos praznujemo stoletnico nordijskega smučanja. Leta 1922 je bilo namreč ustanovljeno Prosvetno športno društvo Rateče - Planica, ime se je spreminjalo, danes je to ND Rateče - Planica. Predsednik društva sem od leta 2007, takrat smo ga na novo postavljali na noge in kot glavni dejavnosti izpostavili smučarski tek in skoke. Imamo tudi kegljače na ledu in asfaltu, ki so zelo uspešni in so bili že nekajkrat državni prvaki, naši tekmovalci pa so tudi člani slovenske reprezentance in so bili uspešni tudi na mednarodnih tekmovanjih ...

Spremljate aktualne olimpijske igre?

Seveda jih spremljam, v bistvu že iz nekega napol profesionalnega vidika, ker sem tudi predsednik strokovnega sveta za smučarski tek na Smučarski zvezi Slovenije. Naloga strokovnega sveta je bila predlagati kriterije in reprezentanco v smučarskih tekih za olimpijado. Spremljam tudi druge discipline, kolikor se le da. Da pogledamo, kje so rezultati, ki se jih veselimo vsi skupaj.

Slovenske barve na olimpijskih igrah zastopata tudi tekača na smučeh Neža Žerjav in Vili Črv iz ND Rateče - Planica. Ste ponosni, kajne?

V Ratečah smo včasih rekli, da smo ulica z največ olimpijci v Sloveniji. Poleg mojega očeta je bil na istih olimpijskih igrah v Grenoblu še pokojni Janez Mlinar, z Jožetom Kavalarjem sva bila na olimpijskih igrah v Albertvillu, naša rateška ulica pa je dolga vsega skupaj le dvesto metrov. In v Ratečah so še drugi olimpijci ...

Ponosni smo na nove olimpijce, ki izhajajo iz našega društva. Kot predsedniku mi je to povratna informacija, da v klubu delamo dobro in imamo kvalitetne trenerje. V društvu imamo skoraj trideset skakalcev in skakalk ter približno štirideset smučarskih tekačev in tekačic.

Koliko pa ste vpeti v organizacijo poletov v Planici?

Sem član Organizacijskega komiteja Planica, kjer pomagam pri pripravi tekmovanja – kot tudi številni drugi člani ND Rateče - Planica, vsi pa delamo kot prostovoljci. Hkrati ne mine tekmovanje v smučarskem teku v Planici, kjer ne bi bil vodja tekmovanja ali tehnični delegat. Sem tudi mednarodni tehnični delegat FIS za smučarske teke.

Ste se udeležili še kakšnih olimpijskih iger poleg Albertvilla, mogoče v drugi vlogi?

Na olimpijskih igrah sem bil še enkrat, in sicer leta 1984 v Sarajevu kot predtekmovalec. S 16 leti sem bil najmlajši, vsako predtekmovanje sem vzel kot tekmo zase. Bilo je zelo naporno, ampak v užitek. Proge so bile drugačne kot danes. Zdaj se 50-kilometrska preizkušnja dogaja na krogu največ osem kilometrov, nato gredo tekmovalci na stadion in jih vidiš praktično ves čas. V Sarajevu smo imeli dvakrat 25 kilometrov. Startal si na 25 kilometrov in te kar »ni bilo«, šel okoli in v drugo opravil še s 25 kilometri.

Olimpijske vasi v Sarajevu se spomnim bolj kot tiste v Albertvillu. Vse se je dejansko dogajalo v Sarajevu, tam smo bili stacionirani vsi športniki in se potem vozili na Igman, Jahorino, Bjelašnico. Medtem ko so bili v olimpijski vasi v Albertvillu, kolikor se spomnim, nastanjeni samo hokejisti in umetnostni drsalci, vsi drugi smo bili razpršeni naokoli in od utripa olimpijske vasi nismo imeli nič.

Študirali ste na Fakulteti za šport, kjer ste pridobili tudi naziv doktorja znanosti.

Razmišljal sem o tem, kje bi bil moj najboljši doprinos, in se odločil, da raziščem na primeru Norveške, Italije in Slovenije, kako vrhunski športniki usklajujejo svojo izobraževalno pot s tekmovalno v smislu dvojne kariere. Povsod sem želel dobiti najboljše člane ekip tako v skokih, smučarskih tekih kot v biatlonu. Veliko so mi pomagala poznanstva z nekdanjimi tekmovalci, ki so zdaj trenerji ali funkcionarji. Na podlagi rešenih vprašalnikov, intervjujev sem zadevo evalviral in naredil model predlaganega izobraževanja vrhunskih nordijskih športnikov na sekundarni in terciarni ravni v Sloveniji, ki bi bil primeren za umestitev v zakon o športu in bi olajšal izobraževanje vrhunskih športnikov na sekundarnem in terciarnem nivoju.

Ali gredo hčerke po vaših stopinjah?

Najstarejša hčerka Anja se je športno udejstvovala v košarki, bila je tudi kapetanka ekipe Ilirija v Ljubljani. Študira na Fakulteti za šport in zdaj gradi svojo pot naprej. Maja je bila med mladinkami najboljša tekmovalka v smučarskem teku pri nas. Udeležila se je tudi mladinskih olimpijskih iger v Turčiji 2017 in bila četrta z mešano štafeto. Ob prestopu iz mladinske v člansko kategorijo se je odločila, da ne bo več tekmovala. Najmlajša Kaja obiskuje zadnji letnik umetniške gimnazije v Novi Gorici. Igrala je tudi košarko, ampak so gledališče, film in fotografija prevladali. Bomo videli, kam jo bo zanesla pot.

Ste med tistimi diplomanti Fakultete za šport, ki so se podali v ravnateljske vode.

Prihodnje leto bom zaključil svoj tretji mandat na OŠ Prežihovega Voranca na Jesenicah. Dobro vprašanje, zakaj se diplomanti te fakultete odločamo za položaj ravnatelja. Kot športnik se moraš dobro organizirati, popredalčkati stvari, da vse teče, kot je treba. Novo pa je to, da imaš tu bistveno več stika z učenci, učitelji, starši, institucijami, tega pa se moraš priučiti.

Rdeča nit vašega življenja je šport. Imate še druga zanimanja?

Veliko, časa je pa včasih premalo. Najbolj sem še vedno povezan s športom. Včasih sem igral tudi nogomet in ga zaradi poškodbe opustil, zdaj tečem velike maratone. Opravil sem že z maratoni v Berlinu, Londonu, Chicagu, Bostonu, New Yorku, manjka mi še Tokio, na katerega sem se prijavil že marca 2020, vendar je bil zaradi koronarazmer odpovedan. Tek me sprošča, prediham se in je potem vse lažje, pa še kakšna dodatna motivacija pride zraven.

Koliko medalj napovedujte našim športnikom na olimpijskih igrah v Pekingu?

Nekaj smo jih že osvojili. Reciva, da jih bo skupaj sedem.