Še zadnjič ob oceanu – adijo, Erasmus

Končno je prišel dan, ko sem odpisala zadnji izpit. Sedim na kavču, zavita v odejo, in kar ne vem, kaj naj s svojim časom. Danes se mi nikamor več ne mudi – ne k ponavljanju zapiskov ne k pregledovanju starih izpitov niti ne h kuhanju kosila, saj me je po prihodu domov že čakala zelenjavna enolončnica. Taka domačna, za »pocrkljat«. Hvala, Nejc. Z Izo sva ob dvanajstih zmagoslavno zaprli izpitni poli in odšli proslavljat v središče mesta, ona z jabolčnim cidrom, jaz na svoj najljubši način – s skodelico kave in sladkim pastelom. Oblačen dan je danes. Precej neznačilno za zadnji mesec, ki se je kopal v soncu, ki je praznil vsebino sončne kreme in mi kljub vztrajnemu mazanju na licih pustil nekaj barve.

Spomnim se na pretekle dni, ko smo z Nejcem in Izo pobegnili na svež morski zrak. Ob Atlantik. Čudovit ponedeljek je bil – toplo sonce, brez oblačka, le rahla sapica je napihovala valove, ki so se valili proti dolgi peščeni plaži v Costa Novi. Lesene hiške, ki so jih včasih gradili ribiči kot zavetje pred nepredvidljivimi oceanskimi vetrovi in kot mesto za shranjevanje ribiške opreme, so zdaj postale ikonični počitniški domovi, ki krasijo mnogokatero portugalsko razglednico. Hiške – modre z belimi črtami, zelene, rdeče in rožnate – vse črtaste, z okrašenimi belimi balkoni in majhnim dvoriščem, ki je obdano z enako belo ograjo.

Sredi popoldneva smo se sprehodili po lesenih sprehajalnih brveh, ki so v ravni liniji sledile plaži, opazovali pogumne, a redke kopalce, otroke z rokami globoko v pesku, nabiralce školjk in turiste, ki so ob zapenjanju gumbov na toplih oblačilih vseeno zleknjeni v ležalnikih uživali ob hladni, običajno poletju primernejši pijači. Nato smo tudi mi – podobno zleknjeni – več ur ležali na naši odeji za piknik, srebali jabolčni cider in se izgubljali vsak v svojem domišljijskem svetu žepnih knjig, v spominih na skoraj končano Erasmusovo izmenjavo in skupnih načrtih, ki jih imamo po prihodu domov.

Moj kovček že vse od septembra pod posteljo pridno nabira prah in kar težko dojamem, da se bom počasi primorana lotit pakiranja. Z mislimi na plaži in nogami globoko v odeji pa si danes vzamem dan za počitek. Pomislim, da bom konec tedna še zadnjič odšla nakupovat spominke, da moram v Portu kupiti nekaj pastelov za prijatelje in očetu prinesti pikanten chorizo. Mami bom verjetno prinesla nekaj sladkega, darilo za brata pa še vedno ostaja uganka, no, če ne drugega, pa bo končno dobil nazaj sestro, ki mu z veseljem kdaj »kravžlja« živce. Slovenija, prihajam!