O kroparski prehrani

Nova številka glasila Kovaškega muzeja v Kropi Vigenjc prinaša poglobljene članke o značilnosti prehrane v Kropi in Kamni Gorici. Predstavili ga bodo 8. februarja ob 18. uri v Kulturnem domu v Kropi. V programu bo nastopila Dramska skupina Čofta.

V aktualni številki glasila Kovaškega muzeja v Kropi – ta je že 18. v zadnjih dvajsetih letih – so avtorji člankov med drugim raziskali običajne kroparske jedi, recepte, pridobivanje živil, prostor kuhanja in tudi narečno besedje, ki se nanaša na področje priprave hrane.

Kot poudarja vodja Kovaškega muzeja in urednica Vigenjca Saša Florjančič, se tokratna tematska številka pridružuje številnim raziskavam slovenskih muzejev ter drugih ustanov in posameznikov o pomenu hrane in načinih njene priprave kot pomembnem delu naše snovne in nesnovne dediščine v letu, ko je Slovenija nosilka naslova evropska gastronomska regija. »Osem člankov o prehranski dediščini Krope in Kamne Gorice razkriva kulturnozgodovinsko ozadje pripravljanja hrane v nekdanjih fužinarskih krajih, ki se je v preteklosti zaradi načina dela in prevladujoče oskrbe s hrano od drugod precej razlikovalo od prehrane bližnjih vasi in mest.«

Zanimanje in pomen za prehrano in pripravo jedi – le iz katerega medija ali družabnega omrežja ne skoči ven kakšen kuharski nasvet, recept, povabilo h kulinaričnemu užitku – sta se v zadnjih letih v javnosti močno povečala. Še posebno to velja za odkrivanje lokalnih in tradicionalnih jedi. Kropa in Kamna Gorica z okolico sta še posebno zanimivi, kar spoznavamo tudi iz raziskav in člankov v Vigenjcu. Pogled v preteklost sourednik pričujoče številke Anže Habjan podaja z besedami: »O kroparski prehrani že dolgo vemo, da ni bila bog ve kaj. Skromna in enolična. Čeprav skromna, je tista, ki označuje človeka in okolje, v katerem živi. Ne le žeblji in železarstvo, tudi žonta, fržolovc, čamoradovc, ta zelen in marsikatera druga jed in pijača, ki jo imajo domačini še zdaj za svojo, govorijo. Kažejo nam posameznika in skupnost. Pripovedujejo zgodbe, ustvarjajo zgodovino in oblikujejo življenja.

Zbrane članke je prispevalo osem strokovnjakov, ki so znotraj kulinarike raziskovali vsak svoje področje. Zgodovinar iz Krope Toni Bogožalec orisuje način oskrbe s hrano od nastanka stalnih železarskih naselij pod Jelovico do konca prve svetovne vojne. Saša Florjančič piše o odvisnosti žebljarjev od fužinarjev in njihovih naslednikov pri oskrbi z vsakodnevnimi življenjskimi potrebščinami in živili v času, ko so v Kropi ugašale fužine in vigenjci, trije članki pa obravnavajo kulturo prehranjevanja v Kropi in Kamni Gorici v dvajsetem stoletju. Nastali so v sodelovanju s Kulturnim društvom Kropa in Kulturno-turističnim društvom Kamna Gorica. Večje spremembe pri izbiri živil in načinih priprave so avtorji člankov, za Kropo teolog Anže Habjan ter dolgoletna sodelavka Kovaškega muzeja vodička Metka Kavčič, za Kamno Gorico pa etnologinja Kaja Beton, ugotovili šele po letu 1970.

Etnologinja in konservatorska svetovalka Saša Roškar, sodelavka kranjske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, predstavlja pregled pisnih virov o ognjiščih v Kropi in jih primerja z ostanki ognjišč, dokumentiranih v zadnjih desetih letih, muzejska svetnica za etnologijo Gorenjskega muzeja v Kranju Tatjana Dolžan Eržen predstavlja tradicionalno kuharsko pohištvo, posodje in orodje iz časa kuhanja v vigenjcih in na ognjiščih fužinarskih hiš, ki je ohranjeno v zbirki Kovaškega muzeja, zadnji prispevek, napisala ga je dialektologinja dr. Jožica Škofic, znanstvena svetnica Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, pa predstavlja kroparsko narečno izrazje, povezano s hrano, njeno pripravo in načini uživanja.