V kamen vklesane zgodbe

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 22. april 2013 / 06:00

Zgodbe lani umrlega kamniškega alpinista Metoda Humarja, po katerih je bil znan daleč naokoli, ne bodo nikoli pozabljene. Po njegovem pripovedovanju jih je zapisala njegova nečakinja Andreja Humar in jih izdala v knjigi Metod Humar: V kamen izklesane zgodbe.

V Šmarci rojeni Metod Humar (1939–2012) je sodil med najboljše kamniške in slovenske alpiniste povojne generacije ter prve, ki jim je bilo dano plezati v Himalaji. Čeprav je bil skupaj z Ljubom Juvanom dolgo časa celo imetnik slovenskega in jugoslovanskega višinskega rekorda, pa ni slovel le kot vrhunski plezalec, reševalec in avtor prvenstvenih smeri v domačih Kamniških Alpah, ampak tudi kot izjemen pripovedovalec in šaljivec, ki je s svojimi zgodbami pokonci držal celotna omizja večinoma gorniških poslušalcev. Vrsto let je odlašal z mislijo, da bi zgodbe zapisal tudi v knjigo, ko pa je bil soočen z diagnozo pljučnega raka v zadnjem stadiju, se je odločil: zapis je prepusti svoji nečakinji Andreji Humar. Pripovedoval ji je zgodbo za zgodbo, in čeprav je zbirka pripovedi nastala praktično na smrtni postelji, gre za knjigo, polno dobre volje in optimizma.

»Sama sem si želela napisati knjigo, katerokoli biografijo, in prepričana sem bila, da ima stric Metod, ki je Himalajec, na zalogi veliko zgodb. Potem je prišla slaba novica – stric hudo bolan – in jaz sem si rekla, da tako pač ne bo šlo. Kaj si bo pa človek mislil, če mu bom zdaj rekla za knjigo? Bo rekel, da sem ga že odpisala. A kmalu za tem sva se srečala in on je začel s svojimi zgodbami in vmes navrgel, kako je že razmišljal, komu bi rekel, da bi mu jih pomagal zapisati. Tako sva se dogovorila. Jaz mu napišem eno zgodbo za pokušino, pa bova videla. Prvo zgodbo sem napisala ravno, ko je on odšel v bolnišnico na hudo operacijo. Oče je prišel na obisk in rekel, da ne bo preživel. Jaz sem tisto zgodbo najprej hotela zavreči, potem pa sem jo vseeno dala njegovi hčerki, naj mu jo odnese. Če presodi, da mu je odveč, naj jo pa vrže v smeti, pa je stvar rešena. Še isti dan me je Metod poklical in rekel, da zdaj pa res še ne bo umrl, ker mi ima še toliko povedati. Čisto je bil iz sebe od navdušenja in je tako kar pozabil, da je bolan in operiran,« nam je povedala Andreja Humar, akademska glasbenica po izobrazbi, in dodala, da je iz te ene zgodbe nato nastala cela knjiga.

»Metodova bolezen je napredovala, vendar se meni ni nikoli zdelo, da bi karkoli od povedanega bilo pod njenim vplivom. Če bi mi kdo kdajkoli prej rekel, da piše spomine umirajočega človeka, bi se mi zdelo to skrajno patetično dejanje ... No, niti približno ni bilo tako! Midva sva se med pisanjem precej zabavala. Četudi na smrtni postelji, sem vesela, da sem spoznala človeka, ki je bil v svojem doživljanju sveta tako bogat in topel in nikakor ne majhen, za kakršnega se je razglašal. Za priznanja, kakršna je nanizal v knjigi, mora biti človek dovolj velik. Bil je impulziven in naiven in verjel je v poštenost, ki pa je svet ne premore v izobilju in tako je bil nad marsikom razočaran. Bolezen je bila hitrejša in marsikaj je mogoče ostalo nezapisano ali ne povsem razjasnjeno. A po svoje mu je prav pripovedovanje zgodb in delo na knjigi, ki je s prekinitvami trajalo nekaj mesecev, osmislilo in olajšalo neizogibno slovo,« še pravi avtorica knjige, polne starih fotografij alpinistovih trenutkov v steni. In katera zgodba se je nje najbolj dotaknila? »Hm, ne vem ... Meni osebno je zelo blizu tista o požigu gozda, ker je bila prva zapisana. Všeč mi je Izpoved strastnega kadilca, ki je v bistvu precej grozljiva v svojem črnem humorju, ima pa v sebi ogromno poguma, da je nekdo vse to priznal na tak način. Všeč mi je tudi Pravljica za lahko noč, ker je nadrealistična in naivna. Grozno težko bi se odločila samo za eno. Nemogoče.«

Knjiga Metod Humar: V kamen izklesane zgodbe je že našla pot med ljudi, kako zelo priljubljen je bil med Kamničani in alpinisti, pa priča izjemen obisk na predstavitvi knjige v kamniškem muzeju, kjer je prostora za vse preprosto zmanjkalo.