Prestižna izdaja Stati inu obstati

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 17. januar 2022 / 22:52

Dr. Kozma Ahačič je avtor nedavno izdane izvirne bibliofilske izdaje Stati inu obstati, v katero je zajel vlogo, pomen in zanimivosti prvih petdesetih slovenskih knjig, ki so nas postavile in oblikovale kot narod. Avtorja knjige, uglednega jezikoslovca in literarnega zgodovinarja, so gostili v Knjižnici Ivana Tavčarja Škofja Loka. Kozma Ahačič je kot prodoren mislec razkril o sebi še marsikaj zanimivega.

Dr. Kozma Ahačič je o bibliofilski izdaji Stati inu obstati povedal, da je skušal na malo bolj poljuden, pa še vedno tudi znanstveni način zbrati vse, kar doslej vemo o prvih slovenskih knjigah. »Torej o knjigah od Abecednika in Katekizma Primoža Trubarja iz leta 1550 pa vse do zadnje še protestantsko zaznamovane knjige, to je večjezični slovar Hieronima Megiserja iz leta 1603. Vsaka knjiga v tej bibliofilski izdaji je predstavljena najprej z raznimi okoliščinami, ki so spremljale njen nastanek, nato je podana kratka vsebina knjige ter najrazličnejše zanimivosti iz zgodovine, zgodovine književnosti, jezikoslovja in na koncu še dvoje razdelkov. Najprej je za vsako knjigo napisano, v koliko izvodih je izšla, kakšen je bil njen format in obseg in v katerih knjižnicah je ohranjena. Nekatere knjige so namreč ohranjene samo v enem izvodu, nekatere v dveh, nekatere v več izvodih. Najbolj ohranjeni sta Dalmatinova Biblija in Bohoričeva slovnica, najmanj ohranjene pa so seveda tiste knjige, ki so bile ali bolj sporne ali pa so jih dejansko najbolj uporabljali. Določene ohranjene pesmarice, ki so bile med najbolj uporabljanimi knjigami v 16. stoletju, so na primer že povsem obrabljene. Čisto na koncu je za vsako knjigo podana še ocena njenega pomena, kratka oznaka, skratka kratko besedilo, ki nam lahko pride prav, če moramo na hitro nekaj povedati o neki knjigi, tudi če je ne poznamo.«

Tristo oštevilčenih izvodov je razprodanih

Bibliofilska izdaja Stati inu obstati je ročno vezana v vrhunsko obdelano usnje, platnice imajo zlato obrezo. Na to je dr. Kozma Ahačič najprej nerad pristal, kajti, kot je pojasnil, stane veliko. »Vendar pa takšna knjiga ne bi bila niti mogoča drugače kot v bibliofilski izdaji, kajti v njej je vrsta najrazličnejših novih posnetkov vseh slovenskih protestantskih knjig in to je bil za založbo ogromen zalogaj. Protestantske knjige so namreč razpršene po celotni Evropi, v Sloveniji jih imamo manj kot pol in tudi fotografiranje vsake take knjige vzame precej časa in veliko potrpljenja,« je povedal avtor in veličino knjige nazorneje pojasnil: »Pomembno je najprej, da se izberejo ustrezne strani, da se knjiga dobro postavi. Cilj je bil dobiti fotografije, ki ne bi samo podale neke fotokopije strani, kot smo navajeni iz raznih učbenikov, priročnikov, ampak ki bi knjigo dejansko pokazale kot nek objekt s platnicami, obrabo, značilno vezavo ... Skratka vse tisto, kar doživimo, ko knjigo vzamemo v roke. Protestantskih knjig večina ljudi ne vzame v roke in pričarati občutek, kakor da bi jih imeli v rokah, je bil eden od ciljev te knjige. Ne bom razočaran, če bo kdaj kdo gledal to knjigo samo kot slikanico in ničesar prebral. Upam pa seveda, da jo tudi prebere.«

Tristo oštevilčenih izvodov je že razprodanih in pritisk na založbo, da se odloči še za cenovno dostopnejšo izdajo, je velik. »Tako da bo skoraj zagotovo izšla čez kako leto, dve tudi v 'ljudski' izdaji, verjetno tudi v angleščini, kajti podobnega pregleda dejansko nismo imeli. Zadnji večji pregled celotne literature je opravil Mirko Rupel v prvi polovici dvajsetega stoletja.«

V iskanje še treh knjig

Kot je dejal dr. Ahačič, je mnogo teh knjig ohranjenih v malo izvodih in ob preverjanju zaloge po knjižnicah, ob brskanju po najrazličnejših katalogih se je pokazalo, da se da še marsikaj najti. »Do konca priprav na samo knjigo se je pokazalo kar dvajset novih, dotlej še neznanih, bibliotekarji bi rekli neevidentiranih izvodov slovenskih protestantskih del po celotni Evropi pa tudi v Ameriki. Za zadnjo Megiserjevo knjigo mi je pri tem pomagala tudi sodelavka iz Narodne in univerzitetne knjižnice Sonja Svoljšak. Ker je to slovar v več jezikih, se je ta mnogo bolj razširil po Evropi. V nekaj dneh so začeli različni novi izvodi kar deževati na moj elektronski naslov. Tako da so knjižničarji po Evropi prišli na okus za slovenske knjige. Ko bo za to ustrezen čas, bova zato organizirala novo poizvedovanje po vseh evropskih knjižnicah za tri knjige iz 16. stoletja, za katere vemo, da so obstajale, vendar se do danes niso ohranile. To je na primer knjiga Primoža Trubarja Formula concordiae iz leta 1581, potem učbenik Adama Bohoriča za mlade. To bi bila sploh najlepša možna najdba. To knjigo so še imeli na koncu 19. stoletja v Ljubljani, potem pa jo je nek ljubljanski antikvar prodal na Nizozemsko in odtlej o tem izvodu ne vemo nič. In pa seveda knjiga, katere najdba bi bila sploh epohalnega pomena za razumevanje tudi odnosa med protestanti in katoliki, Pacheneckerjevega katoliškega katekizma iz leta 1574, ki ga v jezi omenja Primož Trubar v eni od svojih knjig.«

Jezikoslovje je vedno tudi matematika

Ljubezen do jezika se je pri Kozmi Ahačiču najprej odražala kot ljubezen do branja. Kar zgodaj je tudi začel pisati pesmi, zgodbe in rad je nastopal. Vendar pa, kot je povedal, je bila ljubezen do jezika ves čas povezana z naklonjenostjo glasbi. Glasba ga je vedno fascinirala vsaj toliko kot književnost, jezik pa po zaslugi latinščine. »Šele preko latinske slovnice sem resnično začel opazovati slovenščino ne samo kot predmet, pri katerem se uči književnost in še nekaj o jeziku, ampak kot predmet, ki opisuje nekaj mnogo bolj univerzalnega. Prek latinske slovnice me je začela zanimati tudi slovenska slovnica, najprej in predvsem pa stara slovnica, stare knjige.« Jezikoslovje je vedno tudi matematika, pravi. »Opisovanje, razvijanje jezika, razmišljanje o jeziku je do neke mere še matematika, vendar matematika, ki ji lahko sproti spreminjamo pravila. Stvari, ki se nam zdijo v jezikoslovju zelo nespremenljive, so skozi stoletja lahko sad različnih interpretacij. Zato je jezikoslovje še zanimivejše od matematike.«

Ne bo obstal samo v 16. stoletju

Ahačič je jezikoslovec in literarni zgodovinar po srcu, ki pa pri svojem raziskovanju ne želi o(b)stati samo v 16. stoletju. »Takoj ko bo čas, nameravam iti naprej. Druga polovica 18. stoletja je za raziskovanje najzanimivejši čas, ko so se začeli utrjevati prvi predsodki o slovenščini kot manj pomembnem jeziku v razmerju do nemščine.« Dr. Kozma Ahačič, tudi pronicljiv mislec, je voditelju pogovornega večera Vidu Sodniku odkril še marsikaj zanimivega. Govoril je o tem, kako nastane knjižni jezik in kako se ohranja, o ohranjanju in negovanju slovenščine v zamejstvu, o e-knjigah, ki ne morejo nadomestiti orientacije po besedilu, kot nam jo omogočajo fizične knjige, pa o tujkah, za katere pravi, da jezika ne zadevajo, dokler jih ne uporabljamo na neprimeren način. Govoril je tudi o poeziji, svojo prvo pesniško zbirko Skodelice iz vodnjaka je izdal že v osnovnošolskih letih, dvajset let zatem še pesniško zbirko Ti si čarovnica, jaz sem grobar. Reformatorji v stripu, kjer je sodeloval z Boštjanom Gorencem in Jako Vukotičem, so popularizacija 16. stoletja, starih knjig, tega, kar je Kozmi Ahačiču všeč. Strip je bil večkrat ponatisnjen, razprodan, zato je sledila prav tako uspešna uprizoritev – Boštjan Gorenc - Pižama in Nik Škrlec kot Jurij Dalmatin in Adam Bohorič.

Igra asociacij

Akcija iskanja besede leta, ki poteka na pobudo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, se je zaključila dan po pogovornem večeru. Zmagovalka je postala beseda PCT. »Izbor, kot je Beseda leta, nam lepo pokaže, kako dogajanje okrog nas bistveno bolj vpliva na jezik, kot to lahko počnemo jezikoslovci,« je pojasnil dr. Kozma Ahačič, ki pa svoje finalistke ni razkril. »Kot jezikoslovec moram enako rad imeti vse besede, sicer ne bi mogel biti tudi slovaropisec, leksikograf.« Je pa edini član svoje družine, ki ne mara besednih iger. Kljub temu je voditelj pogovornega večera z njim zaigral igro asociacij, da bi o dr. Ahačiču izvedeli še kaj več. Na vsako ponujeno besedo je moral brez dolgega razmisleka povedati svojo asociacijo. Za drevo je izbral življenje, za cesto Tomaža Pengova, za pot duhovnost, za družino vrvež, za usodo vedeževalke, za Twitter vsakdan, za Facebook detektivsko agencijo, za ozvočenje užitek, za Triglav mu je prišla na misel asociacija »ne zmorem«, za avte pa »ne poznam« ...