Bolezen

Ne zaupaj ženski, ki laže, 1. del

»Zelo rad bi ti povedal, kako je bilo, ko sem visel med življenjem in smrtjo,« me je s komaj slišnim glasom povabil k sebi Tino. »Sicer bom težko govoril, ker imam uničene glasilke, a se bova že sporazumela,« je še dodal.

Bilo je spomladi, ko se mu je do takrat uspešno in prijetno življenje sesulo v prafaktorje. Na rutinskem zdravniškem pregledu za vodilne v firmi, kjer je bil eden od članov konzorcija, so mu odkrili tumor, metastaze pa so se razvlekle tudi po notranjih organih. Poklical je ženo, da bi ji sporočil, da bo ostal v bolnišnici še kakšen dan, pa se mu ni oglasila. Imela je celo izklopljen telefon. Tolažil se je, da zato, ker je bila precej pozabljiva. Ker pa sta imela zaradi službenih obveznosti precej ohlapno partnerstvo, se ni dosti vznemirjal.

»V sredo sem prišel domov. Bil sem še v veži, ko me je poklical sin. Brez pozdrava me je začel nadirati, kakšen kreten sem, ker sem odslovil delavce, ki so prišli na vikend, da bi podrli steno in iz dveh sobi naredil eno. Bil sem še zelo šibak, v glavi se mi je vrtelo. Iskal sem oporo, a je nisem našel. On pa še kar ni odnehal. Zdelo se mi je zamalo, da mi lastno telo odpoveduje pokorščino. Še enkrat sem sina ostro zavrnil, češ naj vsaj toliko počaka, da umrem, potem pa lahko z vikendom počne, kar hoče. Nekako sem pričakoval, da ga bo zanimalo, zakaj sem to rekel. Pa ga ni. Postalo mi je slabo, občutek pekočega grla in vročine v telesu je bil neznosen. Iz dnevne sem zaslišal tiho cviljenje. Z odprtimi usti sem strmel v novofundlandca Zmaja, ki je stal sredi preproge v lastnih iztrebkih. Začudil sem se, mar tudi žene ni bilo čez noč doma?

A potem se ne spominjam ničesar več. Zbudil sem se priključen na cevke in aparature. Prva misel mi je bila, da so me ugrabili Marsovci. Potem pa je vstopil zdravnik in mi povedal, da se lahko zahvalim za življenje taksistu, ki se je naveličal čakati na plačilo, pa je za vsak primer stopil za menoj v hišo …

Diagnoza je bila grozljiva. Prišlo je do anevrizme. Medtem ko so me operirali, so odkrili metastaze tudi v možganih. Bil sem izgubljen primer, šteti so mi bili dnevi, ne meseci. Še zmeraj sem živ, četudi bi moral biti po vseh napovedih mrtev.

Mi je pa odpovedal spomin. Pojma nisem imel, kdo sem. Ko mi je ena od sester omenila, da mi je neka ženska prinesla telefon, sem jo začudeno pogledal. Mar sem tudi poročen? Vse je bilo megleno, počutil sem se kot v komi.

Potem je tista ženska spet prišla. Zanimivo, takoj sem jo prepoznal. Bila je Martina, sošolka iz osnovne šole. Videti je bila precej starejša, a sem se takoj spomnil, kako všeč mi je bila nekoč. 'Vem!' mi je rekla, 'bila sva vendar poročena, in to več kot 23 let!' Prijela me je za roko in mi jo božala. Povedala mi je, da sem jo varal z Dunjo, se potem ločil in poročil z njo. 'Imata tudi odraslega sina, ki se je rodil še v času, ko si bil poročen z menoj,' ni odnehala. Strmel sem v zrak, nič mi ni bilo jasno. Kakšna Dunja, kakšen sin?! Če povedano drži, kje sta, zakaj ju ni k meni? Kako to, da je Martina izvedela zame, žena in sin pa nista? Bil sem prepričan, da se nekdo iz mene krepko norčuje.

Mesecev rehabilitacije, kemoterapije, obsevanj, lahko še česa, pa ne vem več, se ne spomnim dobro. Bil sem apatičen, na tleh, brez volje. Iz službe so mi pisali, da me pogrešajo, da sem nenadomestljiv in da zato pričakujejo, da se kmalu vrnem. Pismo sem s težavo prebral, ker sem zelo slabo videl. Iz moškega, ki mu je bilo dano imeti vse, sem se spremenil v človeško razvalino, ki ji nihče ni nudil opore. Razen neke Martine, ki sem jo zavrgel in zamenjal z drugo.

Nekoč me je obiskal sin. Končno, sem si rekel. Gledal sem ga, kot bi ga prvič videl. Zelo mi je bil podoben, le malo več las je imel kot jaz v njegovih letih. Z njim je bila noseča ženska. 'Vnuka boš dobil,' mi je rekel sin. Kimal sem, četudi nisem vedel, kaj govori. Hotel sem ga vprašati, kje je žena Dunja, a mi je spet vzelo glas. S tresočo roko sem napisal vprašanje v beležnico. 'Mami se je odselila. Ločila se bo, če se že ni. Ali si pozabil?' Prikimal sem. Nisem se spomnil. Še tega si nisem mogel predstavljati, kakšnega videza je. Roku sem bil hvaležen, da me je začel redno obiskovati. Medtem ko je sedel ob meni, sem včasih tudi zaspal. Zdelo se mi je, da mu ni vseeno zame.

Enkrat septembra mi reče moj zdravnik: 'Vse, kar je bilo v naših močeh, smo storili za vas. Od zdaj najprej vam lahko pomaga le še Bog.' Nasmehnil sem se mu, bil sem prepričan, da se šali. Kateri bedak bi pa danes, ko je vera že izginila med ljudmi, še govoril o Bogu?

Taksist Mirsad me je pripeljal domov in mi pomagal po stopnicah. Roka se mi je preveč tresla, da bi vtaknil ključ v ključavnico. Ni šlo. Nekdo jo je v moji odsotnosti zamenjal.

'Vas bom pa odložil pri sosedu,' mi je rekel Mirsad in se odpeljal. Soseda sem se spomnil, pozabil pa sem, kako mu je ime. Čukasto me je gledal, a me je vseeno povabil, naj vstopim. 'Mislili smo, da te ni več med živimi,' mi je rekel. Vprašal sem ga, kje je moj pes. Novofundlandec. 'Nič ne skrbi. Ko se je žena odselila, ga je vaš sprehajalec odpeljal s seboj. Včasih ju srečam v Tivoliju. Ribe in papagaji so pa pri meni. Kam boš pa ti zdaj šel?'

Kam, kam, da bom šel? Zakaj me sprašuje neumnosti? Domov vendar! Čez cesto imam hišo, ki sem jo kupil z lastnim denarjem! Bartolj se je usedel, tresle so se mu roke, skodelica mu je padla na tla. 'Nič, po konjak grem,' je rekel, mene pa pa so obšle zle slutnje.

Vseeno mi je pomagal, da sva vlomila v hišo. Oglasil se je alarm, a mi ni bilo mar zanj. Oziral sem se okrog sebe in se čudil: nikjer ni bilo nobenega pohištva, še zavese je nekdo snel in jih odnesel s seboj. Šok je bil prevelik. Zgrudil sem se na tla. Bartolj je stekel domov in mi prinesel plastenko vode.«

(Konec prihodnjič)