Najbolj portugalska vas

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / / 15:07

Hladno megleno jutro se svetlika pred kuhinjskim oknom. V pižami počasi srebam skodelico kave in opazujem Nejca, kako pakira majhen nahrbtnik vseh nujnosti za izlet v Porto. Spet imava obiske! Jan in Mateja sta dolga dva tedna raziskovanja vinskih kleti in odmaknjenih vasic na severu Španije zaključila z obiskom prijateljev na Portugalskem. Jaz bom izlet do Porta preskočila in si v Coimbri privoščila dan samo zase – »brunch« v retro kavarni z mojimi Slovenkami, sprehod med stojnicami, na katerih člani folklorne skupine prodajajo domače dobrote, popoldanski »izlet« do nakupovalnega centra ter takšne in drugačne malenkosti, ki mi jih zadnje tedne ni uspelo vključiti v natrpan urnik.

»Portugalska je zakon!« so prve besede, ki jih slišim, ko Jan »prileti« skozi vrata stanovanja in ga po dolgih mesecih spet prijateljsko objamem. Poslušam zgodbe o Bilbau, o dogodivščinah v Picos de Evropa in se smejim navdušenju, s katerim opisuje Porto. »Kofetoholiki« skupaj popijemo kavo in se počasi odpravimo novemu dnevu naproti. Vijugamo med griči, posejanimi z vinogradi, premagujemo dolgočasne ravnine in po dobrih treh urah vožnje le zagledamo srebrnega petelina, ki se svetlika na vrhu stolpa Lucano v Monsantu. Majhna vasica, zgrajena med balvani, je ena izmed dvanajstih vasi, ki so bile leta 1938 razglašene za najbolj Portugalsko vas na Portugalskem. Ozke tlakovane ulice in kamnite hiške z majhnimi balkoni so vpete med ogromne balvane, ki včasih postanejo del hiše ali pa kar hiša sama. Na strmem hribu nad vasjo se dviguje srednjeveški grad, iz katerega občudujemo razgled, ki seže kilometre in kilometre daleč med nasade oljk in vinske trte.

Z napol priprtimi očmi opazujem zadnje sončne žarke, ki se svetlikajo nekje nad Serro da Estrelo, ko se vozimo nazaj proti Coimbri – utrujeni, a polni lepih vtisov. Moje misli se ujamejo v srhljivo zgodbo ruševin zdravilišča Aguas de Radium, kjer so v štiridesetih letih preteklega stoletja, bolnike zdravili z radioaktivnimi napitki, a so danes od nesrečnega zdraviliškega poskusa ostale le osupljive, z bršljanom obrasle ruševine. Jan in Nejc se na prednjih sedežih smejeta domači zakotni gostilni, v kateri smo kot edini turisti med domačini uživali v pozornosti stare gospodinje, ki nam je postregla z ogromnimi porcijami pečene race in ocvrte ribe ter nam za konec odrezala dobrodušen kos svoje čokoladne torte. Za nami je še en lep dan, ki je še enkrat potrdil Janove besede – Portugalska je resnično zakon!