Študentska rutina

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / torek, 23. november 2021 / 17:59

Ponedeljki svoj prihod najavijo tako pompozno, da se poleg mene ob nadležnem zvonjenju telefona verjetno prebudijo tudi vsi sosedi (za to mi je resnično žal). Glasno piskanje kruto naznani konec »uživancij« ob koncu tedna in naju napodi novemu tednu naproti. Nejc se zaspan odpravi v laboratorij, medtem ko jaz z drugimi Erasmusovimi študenti »navdušeno« poslušam spreganje novih portugalskih glagolov. Torki so dnevi za trgovino, ko se vrečke trgajo in pritožujejo nad količinami hrane, ki jih tovoriva proti stanovanju in se zasopla jeziva na strme coimbrske ulice. Srede in četrtki minejo brez posebnosti – dnevi so zapolnjeni s predavanji in vajami, popoldanskimi sprehodi v jesensko obarvanem parku, novimi kuharskimi podvigi in večernim druženjem s prijatelji. Samo pomežiknem in spet je konec tedna. Ne morem verjeti, da sta minila že dva meseca! Kaj nisem ravno prejšnji teden spakirala kovčkov in odletela Portugalski naproti? Ko me tako dohiti realnost, ugotavljam, da sem v Coimbri postala že čisto domača, študentsko mesto pa mi je priraslo k srcu bolj, kot bi si želela priznati.

Z željo, da vsaj malo omiliva domotožje po domačih hribih, sva se z Nejcem preteklo soboto odpeljala v majhno mesto Lousa, ki leži tik na obrobju istoimenskega gorovja Serra da Lousa. Jutro sva začela z močno kavo in pastelom v majhni mestni kavarni in se nato počasi sprehodila do srednjeveškega gradu Arouce. Pred nama se je risal še en lep jesenski dan s toplim soncem, oranžno in rumeno obarvanimi listi hrastov in kostanja, ki so popestrili gozdove zelenih borovcev in visokih ceder. Jesen je na Portugalskem res čudovita. Pot naju je vodila mimo gradu in majhne slikovite kapelice, se začela v cikcaku dvigovati po strmem grebenu in naju je kmalu pripeljala do prve vasice iz skrilavca (Aldeias do Xisto). Mir in tišina, daleč stran od turističnega vrveža, pa vseeno je lahko žal vsakemu, ki izpusti te kamnite, z mahom in bršljanom porasle hiške, ki so mi dale občutek, kot da se sprehajam po fantazijskem srednjeveškem svetu.

Takšni in drugačni izleti ob koncih tedna so mi poleg ustaljene rutine, ki se je vsi tako zelo otepajo, najbolj pri srcu. Konci tedna so na Erasmusovi izmenjavi torej rezervirani za potepanja – od kratkih raziskovanj najinega mesta, potikanj po okoliških vasicah pa vse do izletov, ki včasih zmotijo ustaljen ritem in se razpotegnejo do ponedeljka. Takrat pokažem jezik nadležni budilki, se prevalim na bok in pustim sošolcem, da se na zgodnje jutro s portugalščino mučijo brez mene.