Ob njeni smrtni postelji

Ti si kriva, 2. del

»Tistega 15. novembra ne bom pozabila. Okoli pol desetih me je poklicala tašča in mi povedala, da je njen Gorazd poskušal narediti samomor. 'Ti si kriva!' mi je zabrusila.«

Mira je izpustila delo iz rok, sedla v avto in se odpeljala na drugi konec Slovenije. Sprva niti razmišljala ni, zakaj je njen Gorazd v bolnišnici v Murski Soboti namesto v Ljubljani. Kaj je počel tam? To, da je zdravnik ali policist, saj ni vedela kdo, poklical njegovo mamo in ne nje, ji je bilo razumljivo.

»Sprva ni želel govoriti z menoj. Razumela sem, saj je bil zelo šibek, izgubil je tudi veliko krvi. Šele tedaj, ko sem v čakalnici zagledala moškega, ki je neutolažljivo hlipal, se je nekaj ledenega in tesnobnega ovilo okoli moje duše. Zakaj bi neznanec jokal zaradi mojega moža? Vprašanje se je kot oster nož zarilo v mojo podzavest. Stopila sem k njemu in ga vprašala, kdo je. Dvignil je pogled in me ostro zavrnil z besedami, da z menoj noče govoriti. Da sem mu odvratna, zoprna. Obstala sem z odprtimi usti, a jaz ne bi bila jaz, če ne bi vztrajala. Žal brezuspešno.

Ponovno smo se srečali, ko je Gorazd začel obiskovati psihiatra. Na eno od srečanj sva bila povabljena tudi s tem tipom. Bila sem kar malo presenečena, ko sem ga zagledala. Samo še tašča manjka, pa bo štirikotnik popoln, sem pomislila.

Ko ga je Gorazd zagledal, mu je s prsti poslal poljub. Komaj sem se zadržala, da nisem planila v smeh. Vse mi je postalo kristalno jasno. Tudi to, kakšna nevedna in zaslepljena krota sem bila!

Zgodba, ki sem jo slišala iz Gorazdovih ust, je bila zame osebno zelo zdravilna. Sicer kruta, a me je marsičesa naučila. Mož me je imel v bistvu rad, a bolj kot sestro. Ko se je začel tega zavedati, se mu je vedno bolj zdelo, da je najina zveza krvoskrunska. Si morete misliti, kakšne neumnosti! Ponovno je poiskal Titana, s katerim sta nekoč že bila v zvezi, njegovo odločitev je 'požegnala' tudi tašča. Pa ne zato, da bi ustregla sinu, še zdaleč ne! V meni je videla konkurenco in sovražnico, zato jo je bes popolnoma zaslepil. Da bi mi škodovala, je naredila vse, čisto vse! Gorazda sem imela rada, s pomočjo njegovega psihiatra sem ga s časom začela tudi razumeti. Je bil gej že od rojstva ali ga je v to pahnila njegova mati, ne vem, ker se o teh rečeh nismo nikoli pogovarjali. Na mojo željo sva zakopala zamere. Ko se je ponovno vrnil v normalno življenje, sva šla kdaj pa kdaj tudi na kavo in se pogovarjala, kot bi bila najboljša prijatelja. Žal, žal pa se je mama še kar naprej vtikala v njegovo življenje. Točno na 45. rojstni dan je spet položil roko nase. Nikogar ni bilo v bližini, tudi Titana ne. Njegova smrt me je zelo prizadela. Ob njem sem odrasla in dozorela tudi sama. Vedela sem, da bi bilo vse drugače, če mama ne bi imela nanj takšnega vpliva. Je pa žalostno, da mi je ženska prepovedala obiskovati njegov grob. Vseeno sem kdaj pa kdaj zavila na pokopališče in po tihem zmolila kakšno molitev. Zmeraj je gorelo več kot deset sveč, nagrobna plošča se je šibila od rož in plastičnih angelčkov. Žalostno.

Enkrat v tistem času je umrl tudi oče. Neka uslužbenka z občine me je poklicala in mi povedala. Plačala sem pogrebno službo, da je uredila vse potrebno, na pogreb pa nisem šla. Sestra tudi ne.

Če bi bila le mičkeno nevoščljiva, bi bila ob misli na sestro, ki je živela zelo lepo družinsko življenje, neizmerno nevoščljiva. Pa nisem bila. Rada sem imela nečake, veliko prostih sobot in nedelj so preživeli pri meni. Sestra je potrebovala čas in mir, ker je pisala doktorat. V finančnem smislu mi je šlo življenje veliko bolj na roko. Začela sem razmišljati o vikendu na morju. Denarja sem imela dovolj, zakaj pa ne? Zelo hitro sem našla enega na Krku. Lastniki so ostareli, vožnja na morje jim je postala preveliko breme. Prostori so bili svetli, oprema še zdaleč ne dotrajana. Hišica je imela eno samo napako: štedilnik je bil na plin. Nekoč sem na lastne oči videla, kako je plinska bomba uničila bivališče moje prijateljice, njena mama pa je pri eksploziji izgubila življenje, zato sem se plina na smrt bala. 'Moj nečak je arhitekt, morda bi vam priskočil na pomoč in vam zrisal novo kuhinjo?' se mi je ponudil gospod, ki mi je vikend prodal. Tako sem spoznala Jakoba. Ko sva se srečala, je bila to ljubezen na prvi pogled. Še nikoli v življenju se mi niso kolena zašibila tako, kot so se mi tistikrat. Žal je bil srečno poročen, imel je celo tri otroke, več kot toliko neškodljivega spogledovanja si nisva mogla privoščiti.

Življenje nas dohiti ravno takrat, ko si najmanj mislimo: sama sebi sem se zdela že stara, menstruacijo sem že tako in tako imela več kot deset let zelo neredno, včasih mi je izostala tudi po pol leta, tako da mi ni na kraj pameti padlo, da bi lahko zanosila. Točno to se je zgodilo. Ljubimec se je novice na smrt ustrašil. Kar je bilo seveda logično. Bal se je, da bi naredila sceno, povedala njegovi ženi, razdrla zakon, ki je bil – če odmislim avanturo, ki sva jo imela – precej trden. Na pamet mi ni padlo, da bi to naredila! Zakaj le? Nikoli nisem bila maščevalna ženska. V mesecu, ko je sestra doktorirala, se je rodil tudi Maj. Ne spomnim se, da bi bila kdaj srečnejša! Manjkal je le še pravi moški, ki bi me imel rad.

Ko je imel Maj pet let, je umrla še mama. Kljub vsem pomislekom sem jo kakšen dan pred smrtjo obiskala v bolnišnici. Njen zdravnik je bil eden od mojih dobrih prijateljev. Bila je še pri zavesti, a neprepoznavna. Stara je bila malo čez šestdeset, a alkohol, cigarete in kdove kaj še, so iz nje ustvarili starko. V nekem trenutku me je prijela za roko in jo narahlo stisnila. Po moje je želela reči oprosti, a ni zmogla. Ganilo me je v dno srca.

Na poti domov sem razmišljala o starših in o naju s sestro. Kako je mogoče, da sva lahko v življenju krenili po dokaj normalnih poteh, ko bi morali po vseh nenapisanih pravilih končati kot mama? Komu se lahko zahvaliva za milost, ki so jo nama namenili bogovi?«

(Konec)