Poldrugo stoletje Ivana Groharja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 16. maj 2017 / 18:26

Groharja častimo kot malokoga, tako na Gorenjskem kot na Slovenskem. A ni bilo zmeraj tako, skozi življenje se je prebijal z mnogimi mukami, bilo je pravi pasijon, hude preizkušnje je preživljal tako v domači Sorici kot v Škofji Loki in Ljubljani …

Ob Groharjevi 150-letnici ob­u­dimo najprej spomin na njegovo življenje in delo, preberimo, kako ga je v besedah portretiral njegov sodobnik in častilec Ivan Cankar, in nazadnje povejmo še, kako je umrl, po smrti pa kakor še mnogi drugi slovenski umetniki vstal v večno življenje …

Groharjevo življenje in delo

»Ivan Grohar se je rodil 15. junija 1867 kot gostačev sin v starem farovžu v Sp. Sorici št. 15. Njegov oče Andrej si je nekaj let pozneje zgradil lastno bajto v Zg. Sorici, v Hejblarjih /das Heu = seno; der Heubauer = senar/, kakor so po domače rekli. Ta kraj zaradi oddaljenosti ni bil všolan na enorazrednico v Sorici, ter za otroke te samote in več oddaljenih vasi tedaj ni bilo treba obiskavati šole. Vendar je Hejblarjev Janez tudi v najhujši zimi, ko so zaradi velikega snega in zametov otroci iz Sp. in Zg. Sorice ter Sp. Danj domalega vsi ostali doma, v krpljih prišel vsak dan v šolo. Kazal je nenavadno nadarjenost za risanje in ker je bil priden učenec, mu je učitelj Pitamic z veseljem pomagal preko začetnih risarskih težav s pomočjo tedanje Eichlerjeve zbirke za risanje. / Groharjev talent za risanje je vzbudil zanimanje tudi nekega potujočega slikarja – rokodelca, ki je prenočeval v Groharjevi hiši. Najbrže je zvedel takrat – če ne že prej – za svojega prednika slikarja in kiparja – Ivana Groharja, doma istotako v soriških hribih. Pri njem so se učili skoraj vsi takratni podeželski podobarji, kakor Matej Tomc, bratje Zajci in poljanski slikar in kipar Štefan Šubic. Šubic se je že kot otrok učil pri mojstru Groharju in sinovi tega moža so vsi do zadnjega izbrali slikarstvo za svoj poklic …« (A. Podbevšek)

Kljub nadarjenosti je moral mladi Grohar zaradi revščine vse do svojega 17. leta služiti kot hlapec pri okoliških kmetih, največ pri Dolinarju in Matevžu v Davči. Vse dokler ga ni sprejel za učenca mojster Štefan Bradaška; ta je bil doma iz Lučin v Poljanski dolini, izučil se je Poljanah pri Štefanu Šubicu, se poročil z njegovo sorodnico Apolonijo Ferlanovo in odprl lastno delavnico v Kranju. Od njega je šel nadarjeni Soričan za kratek čas k mojstru Milanesiju v Zagreb in od tu 1888 k vojakom. V karakteristiki so zapisali, da je »odkrit, vesel, pošten in trden značaj«, ki na tovariše vpliva dobro. Za vojaške potrebe je izdeloval litografije, prišel v konflikte in dezertiral. Pobegnil je na Beneško, namenjen v Benetke na akademijo, pa se je sam od sebe vrnil in se javil; sodili so mu v Trstu in mu prisodili pet mesecev »težke ječe s hudimi poostritvami« in podaljšanje roka še za eno leto; odslužil je šele 1892.

Šolanje je nadaljeval na akademiji v Gradcu, tri leta, se vrnil v Sorico, 1898 pa odšel v München, v Ažbetovo šolo. Ažbetu ga je priporočil Jakopič, Groharjev največji prijatelj do smrti. Pri Ažbetu je spoznal še Jamo in Sternena, pozneje so vsi štirje slikali v okolici Škofje Loke in tako zasnovali »slovenski Barbizon«. Posebnega pomena za njegov lastni slog je bilo v letih 1902–1904 intenzivno doživljanje slikarskega načina, kakršnega je prakticiral italijansko-švicarski slikar Giovanni Segantini; tega je v sebi preoblikoval in mu dal svojo osebno noto. Vrhunec njegove ustvarjalnosti sodi v leta 1904–1910; 1904–1906 je njegovo izvirno impresionistično obdobje, 1906–1910 je impresionizem nadgradil z monumentalnimi simbolističnimi prizori. Njegova tehnika je bilo olje, najraje je imel žanrske motive, njegove največje slike pa so impresionistične krajine iz okolice Škofje Loke in alegorične upodobitve kmečkega dela. Če bi sestavljali Groharjevih »top ten«, bi bil lahko časovno razvrščeni seznam takle: Pomlad (1903), Macesen (1904), Škofja Loka v snegu (1905), Ajda (1905), Cvetoča jablana (1907), Štemarski vrt (1907), Sejalec (1907), Jesensko sonce (1908), Krompir (1909), Črednik (1910).

Dr. Izidor Cankar ga je kot človeka označil takole: »Grohar je bil nadpovprečno visoke rasti, suh, po obrazu kozav, kodrastih rjavih las, kratke špičaste brade, dobrodušen, zaupljiv, zvest in radodaren, opore potreben, večinoma molčeč, neroden v izražanju, zgovoren in vesel le v svoji družbi, pevec, tipičen kmečki fant, ki je tudi kot slikar doma rad prijel za kmetsko delo in se dobro počutil le na deželi, z vsem srcem navezan na slovensko zemljo.«

Pisatelj portretira slikarja

Groharja je že pred Izidorjem »portretiral« njegov bratranec Ivan Cankar. Preberimo, kar sledi. »Zunaj so se oglasili škornjasti, počasni koraki, potrkalo je na duri in koj je vstopil v mojo izbo prijatelj, ki ga nisem videl že dolgo dni. Neroden in plečat, zelo visok človek je bil, upognil je široki tilnik, ko je stopil čez prag. Obleko je imel hudo obnošeno, vso preozko in prekratko; iz rokavov so mu daleč štrlele močne in lopataste roke. Lica so bila koščena in kozava, sivopolta, globoko splahnela, neredko poraščena s kocinami nepočesane, rjavorumenkaste brade. Oči so bile v izglodane jame udrte, nekam motne, vodene, nedoločno sinje; ali malo je takih oči na svetu, kakor so bile njegove. Kdor bi se površno srečal z njimi, bi se mu zdelo, da je videl oči otroka ter vso njih toplo, veselo nedolžnost; pa če bi se ustavil ter pogledal na dno, bi ga bilo strah, strah bolečine, ki se je brez miru in spanja prelivala tam, sama vase v večnih valovih, ker ni imel, kamor bi se utolažena izlila; iz njenih mračnih valov je nemo in visoko strmel ranjeni ponos, je z belimi očmi buljila penastousta, neumrljiva skrb; in vendar je nad vso neizmerno bridkostjo mirno plaval sijaj verne udanosti, ta ljubeznivi, komaj razločni, še v najtemnejšo noč trepetajoči sijaj, ki nikoli ne ugasne.«

Pogosto se zgodi, da dober slikar portretira dobrega pisatelja. Manj pogosti, a ne prav redki so primeri, da pisatelj oriše slikarja. Zelo redki pa taki, ko velik pisatelj opiše velikega slikarja. To se je zgodilo, ko je Ivan Cankar v črtici Jutranji gost (1916) »portretiral« Ivana Groharja, takšnega, kakršnega je doživel ob njunih srečanjih na Dunaju v letih 1903/1904. V črtici Menice (1914) je bil pisatelj v besednem portretiranju slikarja še bolj nadroben. »Prikazal se je človek tako visok in postaven, da je moral na pragu upogniti hrbet. Nekoliko starejši in sila močnejši je bil od mene, ali v pogledu svojih zvestih oči je bil mlajši, bolj otroški in bolj zaupljiv. In v vsej tej otroški zaupljivosti je bila tiha, brezdanja resnoba, kakor da bi pogledal človek iz čolna v jezero ter se prestrašil sam svoje podobe, v globočino izgubljene. Kozav je bil v lica, nosil je tenko brado, ki je bila takrat kuštrava in kocinasta, ter dolge, povešene brke … Vstal je počasi, kakor je bil velik in silen. Takrat sem zapazil, da je bil oblečen kakor otrok, ki raste prehitro iz svojih obnošenih cunj. Suknjič mu je bil preozek in prekratek, močna zapestja so mu štrlela daleč iz rokavov, hlače so mu segale komaj do gležnjev … Ko se je nerodno in tiho nasmehnil, sem zapazil še nekaj posebnega. Imel je čudno ploščate ustnice, brezkrvne in počez razpokane. Take ustnice so verno znamenje, da človek že dalj časa ni jedel, tri dni morda, kakor je pač natura in humor … Mučenec največji med vsemi, kar jih je kdaj trpelo in umrlo zaradi lepote svojega srca, Ivan Grohar, ti spiš dolgo spanje. Dal bi skrinjo cekinov, ko bi ti mogel reči le še eno samo zvesto besedo!«

O Ivanu Groharju so seveda pisali tudi drugi umetniki. Monumentalno monografijo z naslovom Ivan Grohar in podnaslovom Tragedija slovenskega umetnika je že leta 1937 spisal pesnik in publicist Anton Podbevšek. Njegovo biografijo v obliki romana je napisal pisatelj Janez Kajzer (Macesen 1978, 1988). Ob veliki Groharjevi retrospektivi z naslovom Bodočnost mora bit lepša sta jeseni 1997 Narodna galerija in Mestni muzej Ljubljana izdala imeniten katalog. Podobo slikarja samega poznamo s fotografij, med avtorji sta tudi priznana fotografa, slikarjeva sodobnika Avgust Berthold in Fran Vesel. Ohranjena je njegova posmrtna maska. Njegov avtoportret ni vrhunsko delo. Njegov resnični avtoportret najdemo na sliki Macesen, 1904. Saj jo vsi poznamo: pogled na soriško gorsko pokrajino nad Heblarji, pred njo pa v prvem planu in ravno na sredi osrednji del debla in nekaj vej velikega in osamljenega macesna. S tem, da se je podpisal ravno na deblo, je dal avtor sam kar naravnost vedeti, kdo je ta veliki osamelec. To je on sam. Bil je res velika in osamljena figura, tragična v svoji enkratni, srčni in lačni slovenski usodi; takega ga je ubesedil Cankar, takšnega se je v podobi macesna videl sam.

Groharjeva smrt in posmrtno življenje

Obnovili smo glavne poteze Groharjevega življenja in dela in s Cankarjem obudili njegov potret. Zdaj poglejmo še, kako je umrl. »Nekega dne, ko se je jel sneg tajati, pride Grohar k meni, izmučen do smrti, noge so se mu šibile in osušeni čeljusti sta mu šklepetali od notranjega mraza. In ko sem mu pogledal v njegove oči, spoznal sem, da je svoje delo že dokončal. 'Ivan, zdaj pojdeš v Italijo; uredi svoje posle in pripravi se hitro na pot, ker pomlad se že bliža.' Z nerazumnimi očmi me pogleda in s slabotnim glasom me začudeno vpraša: 'Kaj praviš? V Italijo pojdem? Saj nimam denarja in nikdo mi ga ne bo dal. To ni mogoče, to ni res!' – 'Prav gotovo boš šel! Deželni odbor ti da podporo in pojdeš, kamor ti drago. Pa slab si – pojdi najprej k zdravniku, da ti on kaj nasvetuje; potem pa stori le hitro druga potrebna pota.' – Solze upanja so se mu lesketale v očeh, ko se je poslovil. Jaz pa sem žalostno gledal za njim. Kakor dozorel klas se je zibal, noge so se mu opotekale. In slišal sem šumeti temne peroti Azraela.«

Tako se je Rihard Jakopič spominjal obiska prijatelja Ivana Groharja, v začetku februarja 1911. In kak teden pozneje je deželni odbor res odobril izčrpanemu Groharju podporo v višini 2000 kron in vse potrebne listine za potovanje v Italijo. Ko je umetnik to zvedel, je bil srečen kot otrok. Pripravil se je za dolgo pot in se z vlakom odpeljal iz Škofje Loke v Ljubljano. Tu je že zamenjal krone v lire, a bil je tako slab, da ga je Jakopič pregovoril, naj gre najprej v bolnico na okrevanje. »V bolnici so Groharja odvedli v ozko sobico št. 30 v II. nadstropju medicinskega oddelka s pogledom na šentpetrsko cerkev. V tej sobici, v katero je stopil z opotekajočimi se koraki v Jakopičevem spremstvu 27. februarja 1911, mu je bilo usojeno, da sklene svoje bridko življenje. Medtem ko so vsi vedeli, ki so h Groharju prihajali, da je ta mož, ki je ležal kot okostnjak pred njimi, brez sijaja v očeh, neizogibno zapisan skorajšnji smrti, je Grohar upal, da bo v kratkem ozdravel. Vse njegove težave izvirajo iz bolezni v želodcu. Tega pa kmalu pozdravijo. Da ima jetiko in da ga nihče ne more več rešiti, ni niti slutil. Ker drugih jedi ni mogel prebavljati, so ga hranili večinoma s črno kavo in jajcem. Prve dni je bil še pri zavesti, potem se ga je prijemala agonija in je mnogo fantaziral. Jakopiču, ki ga je obiskoval vsak drugi dan, je pripovedoval o svojih načrtih. Ustvaril bo velike slike, vse nekaj drugega, kot so te, o katerih pravijo, da so najboljše. Dnevi in tedni so potekali in napočil je usodni 19. april. Kakor bi vedel, da se ne bosta več videla, se je poslovil Jakopič od prijatelja. Da, kmalu bo ozdravel! je prikimaval Groharju. V deželi je že pomlad in v solnčni Italiji mu bo še posebno lepo. Ponoči se je Grohar onesvestil in ob pol polnoči je izdihnil.« (A. Podbevšek)

Tako se je sklenilo življenje Ivan Groharja, enega največji slovenskih slikarjev vseh časov. Rodil se je 15. junija 1867 v Spodnji Sorici, umrl 19. aprila 1911 v Ljubljani. Za življenja je bil večini v nadlego, po smrti so ga kovali v zvezde. Njegove »velike slike« visijo vsepovsod, največ jih je v Narodni galeriji in Mestnem muzeju v Ljubljani, ki sta leta 1997 skupaj postavila sijajno retrospektivo pod pomenljivim naslovom Ivan Grohar – Bodočnost mora biti lepša. Spomin nanj častijo tudi v rodni Sorici. Tu so mu 1981 postavili veličasten spomenik in v začetku devetdesetih prenovili njegovo rojstno hišo. V nekdanjem starem župnišču je zdaj Groharjeva spominska galerija, pod njo etnografska zbirka, nad njima prostori za likovno in glasbeno delavnico …

Groharjeve »velike slike« so že dolgo del slovenske ikonografije. Te si brez Macesna in Sejalca, brez njegovih vizij Pomladi, Ajde, Jesenskega sonca in Snežnega meteža v Škofji Loki še predstavljati ne moremo – kot si ne moremo slovenske literature brez Cankarjevih Podob iz sanj, slovenske arhitekture brez Plečnikovih stvaritev po svetu in doma, slovenske glasbe brez Kogojevih Črnih mask … Je moral za življenja toliko prestati prav zato, da bi živel večno?