Ni vsaka meta poprova (1)

Besedilo: Pavla Kliner
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Če lahko za poprovo meto rečemo, da je ena najbolj razvpitih, če ne celo najbolj razvpita zdravilna rastlina, ki je s prestola izpodrinila celo samo mater zdravilnih rastlin - kamilico, tega ne moremo trditi za njene ožje sorodnice in soimenjakinje. Čeravno so vodno, njivsko, kodrasto in rahlo strupeno plazečo se meto oz. polaj v kuhinji in domači lekarni pogosto uporabljale naše prababice in babice, jih je poprova meta v zadnjih letih povsem zasenčila. Upravičeno?

Zaradi opojnega in osvežujočega vonja so že stari Rimljani uporabljali različne vrste met. Z meto so zdravili bolezni in izboljševali okus jedem. Z njo so natrli tudi mize, da je metin vonj spodbujal tek. Navdušen nad velikim številom metinih vrst, je neki menih v 9. stoletju razglasil, da bi prej preštel iskre v ognjeniku kot njeno pestrost. No, takrat naj bi še nihče ne poznal poprove mete. Slednja naj bi nastala po naključnem križanju vodne in klasaste mete. Prvič naj bi jo odkrili šele leta 1696 na nekem polju v Angliji, kjer so gojili klasasto meto. Do takrat so v zdravilne namene uporabljali predvsem klasasto, plazečo in mete, ki so rasle v naravi - vodno, kodrasto, dolgolistno, njivsko …

Minta

Najbrž ne bo nihče zameril, če za spremembo odrečemo pozornost »kraljici met« in se posvetimo njenim »odpisanim« soimenjakinjam. Mimogrede omenimo, da so rodovno ime Mentha mete dobile po imenu grške nimfe Minte, s katero je Had, grški bog podzemlja, prevaral svojo ženo. Njegova tašča Demetra je, namesto da bi se maščevala nezvestemu zetu, kaznovala lepo nimfo. Raztrgala jo je na tisočere koščke, iz katerih so spomladi pognale prečudovito dišeče mete.

Hildegardine mete

Sv. Hildegarda iz Bingna, zaščitnica zeliščnih in dišavnih vrtičkov, je bila velika navdušenka nad različnimi vrstami met, brez katerih njeni kuharski in zdravilni nasveti ne bi bili, kar so. Naj si bo ta ali ona vrsta, Hildegarda je bila prepričana, da meta na splošno deluje antiseptično in protibakterijsko, pomirja prebavni trakt in živčni sistem. Poleti ga ni čez ohlajen čaj iz svežih metinih listov.

Vodna

Naše babice in prababice so bolj kot poprovo, uporabljale vodno meto (Mentha aquatica). Pogosto so jo dodajale v krompirjeve juhe, iz nje pa pripravljale tudi čaj proti napenjanju. No, že davno pred tem je sv. Hildgarda svetovala uporabo vodne mete zoper preveliko telesno težo, napihnjenost, slabo prebavo in želodčne krče. Menila je, da vodna meta nekoliko ohladi zamaščeno in s prebogato hrano obremenjeno drobovje, s tem pa zmanjšuje tudi zasoplost. Srednjeveški človek si je s polaganjem listov vodne mete na čelo in senca lajšal glavobol. Ženske so srebale čaj iz vodne mete, kadar so jih mučile »ženske stvari«, zlasti menstruacijski krči in druge menstrualne težave. Čaj se je obnesel tudi pri zdravljenju želodčnih in črevesnih krčev. Čaj vodne mete je blagega okusa po metah s cvetličnim priokusom, slovi predvsem po svojevrstni, a izjemno prijetni aromi. Čaj pripravimo v obliki poparka: dve žlički na manjše koške zdrobljenih listov poparimo s skodelico vrele vode in po petih minutah precedimo. Če ga pustimo stati več kot deset minut, postane čaj nekoliko trpek. Kako pa sploh prepoznamo to vrsto mete, ki precej pogosto raste na obrežjih, jarkih in mokrih travnikih? Za laike je prepoznavanje različnih vrst mete lahko precej zahteven zalogaj. Veliko prostora nimamo, na kratko pa lahko zapišemo, da ima ta večletnica rožnate do svetlo vijoličaste cvetove v glavičastih socvetjih na vrhu poganjkov, pod njimi pa še v nekaj zalistnih socvetjih. Listi so dlakavi, jajčasti, z nazobčanim robom in navzkrižno nameščeni. O drugih prezrtih vrstah mete pa bomo kaj več povedali prihodnjič.