Srečo najdem v glasbi in družini

Gregor Avsenik se vrača na glasbeno sceno. Kitara je znova del njegovega vsakdanjika. Z njo bo navduševal na Avsenikovih večerih 17. in 26. junija na Brdu in na Studencu pri Moravčah, vsak mesec pa s Kranjci v domači gostilni.

Kje je Grega, so spraševali ljudje, ko vas zadnja leta ni bilo na glasbeni sceni. Kaj ste počeli ta čas?

»Pogoste težave z zdravjem, predvsem s hrbtenico, in preobremenjenost z obveznostmi so bili razlog za mojo odsotnost z glasbene scene. Ker sem po 21 letih skrbi za domačo gostilno v Begunjah njeno vodenje predal dolgoletni sodelavki Marjani Ostojič, sem lahko tempo svojega življenja upočasnil in izbral nove izzive in vrednote, ki sem jih v preteklosti zanemarjal. Na prvo mesto sem postavil družino in glasbo. 'Izgubljeni glasbeni sin' se torej vrača, vendar v nekoliko drugačni vlogi.«

V kateri?

»Novih izzivov se zaradi zdravstvenih razlogov lotevam previdno, vendar postaja kitara znova del mojega vsakdanjika. S Kranjci, nekdanjimi Gašperji, nastopam na velikih koncertnih odrih, občasno pa sodelujem tudi z Gregorji in našim Hišnim ansamblom. Več let sem z idejami polnil svoje 'glasbeno skladišče', ki ga zaradi pomanjkanja časa nisem uspel prazniti in dokončati že skoraj dokončanih skladb. Na dan bodo prišli moji mladostni projekti v narodnozabavni, pa tudi v zabavni in klasični glasbi, ki so nastajali v Ljubljani, med njimi moja najdragocenejša glasbena stvaritev Zgodbe rdečega konja. Del te glasbene pravljice sem kot dolgoletni član in koncertni mojster kitarskega orkestra Ljudmila Rusa uspel predstaviti občinstvu na rednih koncertih v Slovenski filharmoniji. Spomini na navdušeno publiko in uživanje ob izvajanju skladb me znova in znova navdihujeta. Moja največja želja je živeti in ustvarjati kot glasbenik.«

Nedvomno ste med najbolj zaslužnimi za ohranjanje tradicije Avsenikove glasbe, ki sta jo in jo še ustvarjata vaš oče Slavko in stric Vilko, pa tudi vaš brat Slavko. Tej glasbi dajete nove razsežnosti in načine izvedbe.

»Avsenikov zlati abonma in Festival Avsenik sta bili izjemni prireditvi. Ideje me še naprej kronično napadajo. Tako bomo po desetih letih na mojo pobudo znova organizirali Avsenikov večer, seveda v novi podobi. Pred kratkim sem zanj napisal scenarij. Prvi večer bo v četrtek, 17. junija, ob 20. uri na Brdu, drugi pa v soboto, 26. junija, ob 20. uri v letnem gledališču na Studencu pri Moravčah. Nastopili bomo Ansambel Saša Avsenika, pevska skupina Sestre Trobec-Žagar, ansambel Kranjci in jaz. Večer bo povezoval Kondi Pižorn. S Kranjci bom letos vsak mesec, razen avgusta, nastopil tudi v domači gostilni.«

Glasbeniki, ki sodelujejo z vami, vas imajo za perfekcionista, ki ne prenese površnosti.

»Površnost me spravlja ob živce. Ker želim povsod doseči popolnost in me zanimajo tudi podrobnosti, mi vzame vsako delo več časa in truda, vendar pa si tako lažje širim obzorja in dosegam spontanost ter izvirnost.«

Igranje na kitaro je zahtevno. Kdaj in koliko vadite?

»Najraje vadim ob družini, ko skupaj gledamo televizijo. Imam namreč posebno kitaro, ki je skoraj nema in ni moteča za okolje. Ker se sedenju izogibam, vadim stoje ali v napol ležečem položaju, med potovanji pa tudi v kombiju, v katerem je soproga Katarina zanesljiv šofer. Na koncertih zaradi neposrednejšega stika s publiko, posebej v narodnozabavni glasbi, igram stoje, čeprav to ni značilno za klasične kitariste in je tehnično zahtevnejše.«

S soprogo Katarino imata pet otrok. Kot vem, so vsi glasbeno nadarjeni, sin Sašo pa postaja nova zvezda slovenske narodnozabavne glasbe.

»Moja žena Katarina si po dvajsetih letih skupnega življenja zasluži prav posebno nagrado. Kljub skrbi za številno družino najde moč in veselje za delo v gostilni in pisarni. Najmlajši sin Primož je učenec 2. razreda osnovne šole v Begunjah. Monika končuje osnovno šolo v Radovljici. Preseneča nas z izjemnimi fotografijami. Rada poje in igra klavir. Nataša je zaljubljena v risanje. Obiskuje likovno gimnazijo v Ljubljani. Mislim, da je talent podedovala po mami Katarini, stricu Martinu, ki je akademski slikar, in stari mami Brigiti. Aleš je dijak srednje ekonomske šole v Radovljici in se navdušuje za šport in za delo v gostinstvu, Sašo pa končuje srednjo turistično šolo in neverjetno uspešno in hitro prodira na domačo in tujo glasbeno sceno. Mnogi me sprašujejo, zakaj ne združiva moči. Zato, odgovarjam, ker gradi Sašo samostojno svojo glasbeno prihodnost in ker v glasbi nočeva biti odvisna drug od drugega. Seveda občasno sodelujeva in si izmenjava mnenja. Držim se načela mojega očeta, ki je vsakemu od nas dajal ljubezen, svobodo in podporo ter obenem ohranjal odgovornost vsakega od nas za svoja ravnanja. Seveda pa se veselim trenutkov, ko bova morda spontano, le zaradi veselja in ne zaradi drugih razlogov, začutila željo po sodelovanju.«