Stodesetletni Sejalec v stotih Snovanjih

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 16. maj 2017 / 18:13

Stota številka Snovanj je v znamenju dveh obletnic: 150. obletnice rojstva slikarja Ivana Groharja (1867–1911) in 30. obletnice smrti kiparja Toneta Logonderja (1932–1987); dodajmo še tretjo: 110-letnico Groharjeve slike Sejalec (1907) …

Najprej o stotih Snovanjih. Sto številk priloge za kulturo v Gorenjskem glasu ni kar tako. Izšla so sicer nekaj manj kot stokrat, ker je bilo nekaj številk dvojnih, ena celo trojna (o Ivanu Tavčarju, na 24 straneh). Vendar je imela vsaka številka osem strani, skupaj torej 800 strani časopisnega formata. Če bi jih zvezali v eno knjigo, bi dobili zajeten zvezek enciklopedičnega formata in obsega. O tem, da so ta Snovanja že tretja pri Gorenjskem glasu, sem pisal že dvakrat, v uvodniku prve številke (2005) in v uvodniku ob desetletnici izhajanja. Zato vsega tega ne bi ponavljal še enkrat. Ostanimo pri dovolj zgovornem dejstvu, da je to že stota številka in da smo v tretje snovali in izšli na 800 straneh.

Groharjev Sejalec pa je slika s posebno usodo, hkrati je tako rekoč usodna slika. Kdo je ne pozna, tudi sam sem o njej že pisal. To je slika s programom, je metafora slovenstva. Sejalec je prispodoba naroda z upanjem, naroda, ki seje, da bi žel – svojo prihodnost. A naj bo to le ena od možnih razlag, naj vidi gledalec v njej, kar more in hoče. Pogledov je zmeraj, kolikor hočete. Zadržimo se to pot pri tistem, ki vidi v Sejalcu prispodobo človekovega odnosa do narave. Za iztočnico vzemimo naslednjo trditev umetnostne zgodovinarke Nadje Zgonik: »Grohar je dal s Sejalcem slovenski umetnosti sliko, v kateri mu je uspel idealen spoj narave in človeka, ki živi v odvisnosti od nje. Povezanost je pravzaprav obojestranska; šele s človeškim delom, ki bo oplemenitilo naravo, bo ta lahko plodno obrodila. Sejalec je tako moška figura, ki si je, ob pomoči narave, nadela atribute plodnosti. Narava kot prostor, specifični ambient, in njena personifikacija postaneta eno.«

Če bi še malo pretiravali, bi lahko zapisali celo, da gre za podobo človekovega spolnega odnosa z naravo. In se hkrati vprašali, ali je kaj takega sto let pozneje sploh še mogoče? Znano je, da Groharjeva slika ni nastala v naravi, ampak v ateljeju po fotografiji Sejalca, ki jo/ga je že leta 1906 posnel »peti impresionist« Avgust Berthold na neki njivi blizu Škofje Loke, »nekje med Pungartom in Gostečami, s hribom v ozadju«. »Fotografija verjetno ni nastala po naključju med sprehodom, bolj verjetno je, da gre za natančno razporeditev kompozicije. Figura, pozicija in gib kmeta (ki naj bi bil v resnici domačin kolar) so natančno organizirani, premišljeni in izdelani, celotna kompozicija je svetlobno in gibno uravnotežena. Leto kasneje je nastal tudi Groharjev Sejalec (1907), ki se od Bertholdovega razlikuje pravzaprav samo po kozolcu, ki namesto hriba stoji nekoliko zabrisan v ozadju.« Tako fotografova pravnukinja Marjeta Vozlič.

Grohar je torej neznanemu sejalcu v ozadje naslikal kozolec in tako sliko še bolj poslovenil. Kozolce bi sto let pozneje na istem kraju gotovo še našli (v njih so namesto sena najbrž zložene »bale«), sejalca pa prav gotovo nobenega več. Bi moral torej sodobni slikar danes naslikati kmeta v traktorju, v ozadju pa tovarne v industrijski coni na Trati? To sicer ni ravno »idealen spoj narave in človeka, ki živi v odvisnosti od nje«. Današnji človek živi bolj v odvisnosti od tovarne kot od narave, vse več pa nas dela tako, da sedimo pred računalniškim zaslonom. Današnji Sejalec bi bil torej podoba moža ali žene, ki sedi pred računalnikom (ta je njegova njiva), na mestu kozolca pa je računalniški zaslon. Če parafraziramo ugotovitev Nadje Zgonik, je to ta novi idealni spoj sodobne tehnologije in človeka, ki živi v odvisnosti od nje. Povezanost je pravzaprav obojestranska; šele s človeškim delom, ki bo oplemenitilo tehnologijo, bo ta lahko plodno obrodila. Informacijska tehnologija kot prostor, specifični ambient, in njena personifikacija postaneta eno …

Neka primerjava torej je, a brez spolne dimenzije. V odnosu moža-sejalca in narave je ta še, v odnosu delavca/-ke z računalnikom kakšne posebne erotike ni. Ali pač? Podpisani je ne vidim in tudi ne doživljam. Delavec/-ka za računalnikom je dvospolnik; je moška ali ženska figura, ki si je ob pomoči informacijske tehnologije nadela atribute »plodnosti« (kreativnosti). Odnos je torej kreativen, kar manjka, je človekov (spolni) odnos do narave. Kako pa je danes s tem? Človek si domišlja, živi in dela tako, kot da ne bi bil več odvisen od nje. Pozablja, da je njegova povezanost z njo »pravzaprav obojestranska«; da narava lahko obrodi šele z njegovim delom, ki jo oplodi. Narave ne jemlje več kot partnerice, temveč kot sredstvo, ki ga lahko po mili volji izkorišča. Sodobni človek je mačistična figura, ki si naravo jemlje kot poligon svojega izživljanja, kot brezplačno kurbo-ugodnico, domišlja si, da je nad njo, z naravo ni več eno. Pozablja, da narava lahko obstane tudi brez njega, obratno pa ni mogoče. Sejalca ni brez njive (brez kozolca bi še šlo). Danes nas Groharjev Sejalec opominja, da je z našim odnosom do narave nekaj hudo narobe in ga moramo spremeniti. Sicer bo vse narobe.