Poezija bo še dolgo

»Knjiga, ki jo v tem trenutku zanesljivo potrebujemo,« je k pesniški zbirki To telo, pokončno Jenkove nagrajenke Nine Dragičević zapisala strokovna žirija.

Kranj – Pesniška zbirka To telo, pokončno je 36. zbirka doslej s pripisom Jenkove nagrade. Je šesta knjiga Nine Dragičević, književnice, skladateljice in doktorice sociologije, ki je bila za to nagrado med nominiranimi pesnicami in pesniki že leta 2019, takrat z zbirko Ljubav reče greva. Doslej je prejela več pesniških priznanj in nagrad, lanski Župančičevi nagradi pa se je prejšnji teden pridružila še Jenkova. »Nagrade imajo zagotovo za pesnico neko posebno mesto. So dodatno priznanje, saj se pisci s svojimi knjigami in zbirkami vedno znova preizkušamo v javnem prostoru. Če to potrdi strokovna komisija, posebno če gre za komisijo v stanovskem društvu, ki ima svojo težo, ima nagrada seveda zelo velik pomen. Mogoče v določeni meri tudi zato, ker – saj si predstavljate – pišemo v neki osami, zato nagrada predstavlja tudi neko vez s svetom,« je ob nagradi povedala Nina Dragičević

»Če se je Ljubav ukvarjala s poskusom premika v sedanjosti, da bi se prihodnost sploh lahko zgodila, v knjigi To telo, pokončno postane jasno, da se premiki lahko dogajajo le v pokončni, gibki zasidranosti v telo,« je k nagradi zapisala žirija; da to telo, še zdaleč ni samo nekaj fizičnega, ni spoznano kot enostno, ampak kot nekakšna monada mnoštvenosti, prečijo ga zgodovine in možne prihodnosti: osebne, družinske, transgeneracijske, manjšinske, razredne, in da gre torej lahko le za družbeno telo, presečišče najrazličnejših silnic – in njihovo konfliktno srečevališče, edinstveno družbeno tkivo.

»Še vedno se soočamo z velikimi problemi – za pesnike in umetnike nasploh se mi zdi, da sta zadnji dve leti z avtorskega vidika zelo zanimivi. Poskušaš nekako artikulirati to situacijo. Ne le na površini, ampak poskušaš iz nje nekaj narediti. Tako so v tem obdobju na površje prišle stvari, ki so bile pravzaprav že ves čas prisotne, kot sem omenila v nagovoru – homofobija, diskriminacija žensk, tu so poskusi relativiziranja, prenašanje odgovornosti za družbene sadizme na tiste, ki so jih deležni, normalizacija nasilja … To so stvari, ki so obstajale že prej. Res pa je, da se je z mojega osebnega prepričanja, vse to zdaj zelo zelo zaostrilo. Zaostrilo se je v sistemskem oziru v Sloveniji, gotovo pa tudi v drugih državah. Kapitalizem odpira prosta vrata najrazličnejšim oblikam sovraštva. Poezija, ki je tudi področje jezikovnega eksperimenta, pa lahko ustvarja prostor, kjer bi bile stvari lahko malo drugačne. Vsaka sprememba se začne z jezikom,« nagrajenka odgovarja na vprašanje o družbenem angažmaju njene poezije.

Ob tem poudarja, da jo prav ustvarjanje tega prostora izrecno zanima, izreči neizrečeno, se upreti konvencijam, stvari postaviti na novo – ne kot fantazijo, ampak kot nekaj povsem izvedljivega. Kot dodaja, je treba zavzeti le kritično perspektivo do aktualnega stanja, pa se takoj izrišejo zanimive ideje. »Upanje ni neki prazen optimizem, saj se stvari spreminjajo, nekatere na slabše, nekatere pa zagotovo na bolje,« poudarja Jenkova lavreatka in dodaja: »Verjemite, poezija bo še dolgo.«