Homo covidensis, kam te ženejo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 29. oktober 2021 / 16:52

Ljudje komaj čakamo, da ta kovidna pošast pogine in bo spet vse po starem. A žal ne bo! V času pandemije, ki jo zdaj živimo že poldrugo leto, nastajajo tektonski prelomi in spremembe, ki bodo trajne. Katere?

Izhodišče tega razmišljanja je dvojnost človekovega načina prebivanja – v zasebništvu in skupnosti. To dvoje je sicer v življenju neločljivo povezano, nihče ne more biti samo v svoj svet zaprt zasebnik ali pa neki skupnosti povsem predan posameznik. Marsikdo sicer po svoji naravi teži k prvemu, a ga družba, ki ga obdaja, ne pusti pri miru. Iz zgodovine in sedanjosti poznamo številne primere posameznikov, ki so se v svojem življenju povsem predali uresničevanju nekega kolektivnega ideala. Tu pa nas zanima, kako se v tej dvojnosti znajde sodobni človek.

»Družba ne obstaja. So posamezni moški in ženske in so družine.« To je slovita trditev nekdanje britanske premierke Margaret Thatcher, izrekla jo je v nekem intervjuju leta 1987. In dodala: »Naša dolžnost je, da skrbimo zase in nato za naše bližnje. Ljudje preveč mislijo na svoje pravice brez obveznosti.« Hotela je reči, da se mnogi ljudje preveč zanašajo na družbo in državo, ki naj bi reševali njihove težave. Njena stališča so nekateri pozdravili, vzbudila pa so tudi številna nasprotovanja. Danes vemo, da sta britanska premierka in ameriški predsednik Ronald Reagan, tedaj ob Gorbačovu najvidnejša svetovna politika, v svojem delovanju uresničevala ideologijo neoliberalnega kapitalizma. Neoliberalizem je »teorija in gospodarskopolitična smer, ki spodbuja prosto trgovino in nasprotuje posegom države v gospodarstvo«. (Fran) Britanska Železna Lady je šla v tej težnji še dlje. Kar velja za gospodarstvo in trgovino, naj velja za vso družbo. Tudi tiste družbene dejavnosti, ki skrbijo za skupnostni blagor – zdravstvo, šolstvo, socialo, kulturo idr., naj bi privatizirali in prepustili tržnim zakonitostim. Na spletu sem našel zanimiv odziv na neoliberalne težnje britanske druge (prva je seveda kraljica), a po moči prve dame. »Njene besede so odraz ideologije, ki razkraja skupnost in slavi egoistične posameznike. V dobi promocije apolitičnega potrošništva nam je tako npr. postalo povsem samoumevno, da so parkirišča pred vedno novimi in bleščečimi trgovskimi centri brezplačna, tista pred tudi več kot stoletje starimi zdravstvenimi ustanovami pa plačljiva.« Res: kadar greš nakupovat, trošit in spodbujat trgovino, lahko parkiraš zastonj. Kadar potrebuješ usluge javnega sektorja, moraš parkiranje drago plačati. To dobro ve vsak, ki je imel opraviti v ljubljanskem UKC.

Gornje dileme so se po svoje in na novo zaostrile v času pandemije, ki jo zdaj živimo že poldrugo leto. Eden najbolj pronicljivih analitikov te nove situacije je antropolog Dan Podjed, ki je s svojimi izvirnimi pogledi postal ljubljenec medijev. V pandemičnem času živimo in opazujemo fenomen vse večjega zapiranja posameznikov in družin v informacijske in dejanske »mehurčke«. Podjed ta fenomen razloži, kakor sledi. »V času, ko izgubljamo vero v znanost, fanatično iščemo svoje 'pleme', kjer drugače misleče izbrišemo in se zapiramo pred njimi. Mehurčkov je vedno več in so vse bolj izolirani, ljudje v njih pa agresivni do tistih v sosednjem mehurčku. Kar se dogaja na spletu, se potem materializira na ulicah v obliki protestov. To je rezultat načina življenja 'kovidskega' človeka, 'homo covidensisa', ki je večino časa zaprt med štirimi stenami in živi pred zaslonom, brez fizičnega dostopa do ustanov, kjer se lahko v živo sreča z drugimi in vsaj nekoliko spremeni svoje mnenje. Omrežja nas dejansko radikalizirajo, to pa je pogodu drugi podvrsti novega človeka, ki mu Harari pravi 'homu deus'. Gre za svetovno elito, peščico bogatašev, ki jim načelo deli in vladaj zelo ustreza. Ljudem, ki živijo od naših podatkov, je v interesu, da smo zaprti, čim dlje pred ekrani in imamo čim več medsebojnih nesoglasij.«

Navedene besede je Podjed izrekel v intervjuju, ki ga je z njim naredila novinarka Pija Kapitanovič in mu dala značilni naslov »Vračamo se v fevdalizem in postajamo digitalni tlačani«. (Delo, 16. 10. 2021) Pred desetimi leti, ko so začeli ljudje po vsem svetu zasedati trge in druge javne površine in protestirati (Occupy movement, 2011), se je uveljavilo udarno geslo »We are the 99%«. Ljudje so spoznali, da sodi velika večina človeštva v teh 99 odstotkov populacije, preostali odstotek pa je zaprta elita superbogatašev. Deset let pozneje tvorimo to večino »kovidski ljudje«, božji izbranci pa tvorijo superbogataško pleme Homo deus. Denarja imajo toliko, da ne vejo, kam bi z njim. Jeff Bezos si je nedavno omislil celo polet v vesolje z zasebno raketo. Pomenljivo je dejstvo, da so med največjimi bogataši tisti, ki s tehnologijo in storitvami omogočajo življenje v mehurčkih. Bill Gates (Microsoft) nam že dolgo prodaja »okna«, skozi katera gledamo v sosednje mehurčke, Mark Zuckerberg (Facebook) nas povezuje v družabna omrežja, Bezos (Amazon) je zasnoval imperij za paketno dostavo na dom, ki je kot nalašč za dostavo v sicer zaprti družbi … Tehnologije, ki so jih zasnovali ti ljudje in njihove kompanije, omogočajo oblastnikom, da nas vse bolj nadzorujejo. Naslednji korak, ki ga po mojem že snujejo, je ukinjanje demokratičnih institucij in vzpostavitev totalitarne družbe, kakršno smo spoznali v romanu in televizijski seriji Deklina zgodba. Naslov Podjedovega intervjuja bi lahko parafrazirali takole: digitalni tlačani smo že, zdaj pa nas ženejo v digitalizirani totalitarizem. Zato je tem bolj pomembno, da te grožnje pravočasno spregledamo in se jim dejavno zoperstavimo. Treba je protestirati.