Juhu, obiski so tu!

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / / 20:34

Ob koncu tedna so prijetnim jesenskim temperaturam, sončnim dnem in ležernemu portugalskemu življenju naproti prileteli moji prvi obiski. Juhu! Objemi, poljubčki in dogodivščine prvega dne v Portu so kar deževale iz ust mame in očeta, ko smo sedeli v njunem apartmaju, srebali vročo kavo in si s prstov otresali sladkor, ki so ga tam pustili marmeladni piškoti iz sosednje pekarne. »Nekaj dobrega sva ti prinesla iz Slovenije,« je skrivnostno naznanila mama in iz kovčka previdno potegnila veliko platneno vrečo ter iz nje začela zlagati samo najboljše. Kranjsko klobaso in ajdovo kašo, tri velike čokolade Gorenjka, take s celimi lešniki, paketek Vegete, škatlo bombonov Cedevita za Nejca in cel kos loškega sira zame pa še in še, da se mi je konkretno stožilo po domu. V roke sta mi hitro potisnila še nekaj evrov, ki sta jih za rojstni dan poslali babici, in praženo kavo, ki jo tu poznajo bolj kot ne samo v obliki kapsul (bljak).

Pa smo se končno lahko odpravili lepemu dnevu naproti. V lokalni agenciji smo prevzeli avto in se zapeljali proti vinski pokrajini, ki jo je leta 2001 Unesco uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine, po mnenju BBC-ja (s katerim se dan po obisku popolnoma strinjam), pa je Douro ena najlepših vinorodnih pokrajin na svetu. Nasadi vinogradov, ki se začenjajo tik ob obali široke in mirne reke Douro, se raztezajo čez nešteto gričev, ki jim ni videti konca, med zelenimi in jesensko rdeče obarvanimi trtami pa so posejane bele vasice in razkošne vinarne.

To je dežela vina, oljk in mandljev, ki naj bi se začela v mestu Pinhao, se nadaljevala prek Tabuaca in Fontela ter se zaključila v središču in največjem mestu te regije – Peso da Régua. Mi smo ozki in ovinkasti cesti sledili prav v tem vrstnem redu in razgledi, ki jih je ponujala Estrada Nacional 222, so bili naravnost spektakularni. Vsi trije smo v poznem popoldnevu zadovoljno sedli v majhno restavracijo v centru Pese in si privoščili lokalne dobrote, ki so nam jih postregli v obliki praženih sardin, solate z orehi, hruškami in medom, pečenega krompirčka in sladkega vina, ki sva si ga zaželeli z mamo.

Tako danes vsi skupaj z Nejcem sedimo v »najini« pekarni na koncu ulice, kjer smo si izborili zadnjo mizo na toplem soncu, spet srebamo kavo in delamo načrte za prihodnje dni. Komaj čakam, da jima s ponosom razkažem Coimbro – svoj začasni dom, jima predam vse nasvete in skrivnosti »mojega« mesta in jima predstavim Portugalsko skozi svoje oči – toplo, prijazno in nadvse očarljivo.