Znoj, ljubezen in iskrenost

Franjo Potočnik je predan športu, bil je uspešen atlet. Leta 2000 je za svojo 65-letnico s humanitarno noto za jeseniško bolnišnico opravil 366 vzponov na Triglav v 278 dneh. V nedeljo je bil gost Dovškega odra in spoznali smo ga še kot vsestranskega kulturnega ustvarjalca. Kot pravi, je vse povezano ...

Franjo Potočnik iz Mojstrane je ustvarjalec, umetnik, pesnik, nekdanji pevec v pevskem zboru, kovač rim za narodno-zabavne ansamble, pisec aforizmov. Svoje pesmi, ki nas vodijo od otroštva skozi mladostno zorenje v obdobje staranja, ima zbrane v treh debelih zvezkih velikega formata, čez 2500 kitic je in približno 400 aforizmov. Tudi na Dovškem odru so v nedeljskem pogovornem večeru v interpretaciji članov igralske skupine Dovški oder in podmladka »govorile« njegove pesmi, ki naj bi izšle v knjigi. »Upam, da mi knjigo uspe izdati do naslednje jeseni, da bo njen naslov Prčkarije, pa vam že zdaj povem.« Marsel Gomboc, ki je režiral in vodil pogovorni večer, je besedne rime gosta slikovito povzel: »Neverjetno lahkotno in razpoznavno tečejo njegove besede oziroma verzi. Vse skupaj kot nekakšen koktajl bogato okusnih grižljajev umetnosti, ki so mu lahko v ponos ... Njegova pesem 'Znoj, ljubezen in iskrenost, z njimi utiram si poti, prav vsled tega se ne ustrašim boga, hudiča in ne ljudi ...' pove veliko.«

Besedila Franja Potočnika so odmevala na festivalih, kot sta Števerjan in Ptujski festival. Ansambel Zgornjesavci je pred leti zapel Šopek najlepših dolin, za ta valček je besedilo in glasbo prispeval Potočnik. Prvo otroško pesem pa je napisal na Hruščanski planini pred približno dvajsetimi leti. Nekatere pesmi, kot so Vas domača, Radovna, Svet okol' Triglava, pripovedujejo o nekdanjih časih.

Franjo Potočnik je odraščal na kmetiji, bogati in raznoliki svet ustvarjalnosti je odkril kasneje. Pri vsem, kar počne, gre za notranje zadovoljstvo. Po odsluženi vojaščini je kupil prvo fotografsko literaturo in se učil iz nje, že čez dva meseca pa kolekcijo fotografij dal na razstavo in zasedel drugo mesto. »In to v konkurenci samih starejših in uveljavljenih fotografov iz cele Slovenije. Imel pa sem srečo, da sem delal v jeseniški železarni tri leta in v isti izmeni je delal tudi Matevž Mikelj, drugi najboljši fotograf po Jaku Čopu. Jaka je Matevžu enkrat rekel: Da vidiš, kakšne posnetke dela en 'mulc'.« Franju, ki je kasneje presedlal na diapozitive, se še danes zdijo črno-bele fotografije s hribov najlepše. Ta »tmurnost«, meglice. Mimogrede, ko je delal v delavnici na Slovenskih železnicah, je fantinom pisal pisma za dekleta.

Njegov fotoaparat zadnjih dvajset let »počiva«. Poleg pisanja pesmi (nekaj zadnjih je na malce humoren način posvetil novemu koronavirusu) ga navdušuje slikarstvo. Nima kakšnih vzornikov, vse, kar ustvarja z besedo ali čopičem, čuti v sebi. »Tako kot pri pisanju tudi pri slikanju rad sam odkrivam stvari. Doma so mi ostale 'tišlarske' barve in sem kar s tistimi začel eksperimentirati.«

Morda napiše še kakšno besedilo za gledališko predstavo, kot mu je predlagal Marsel Gomboc. Tudi pesem Bahač je v nedeljo zazvenela na odru. Kot je dejal voditelj pogovornega večera: »Niti za trenutek ne omahuje reči bobu bob, opozarjati, tudi ošvrkniti, kjer je to po njegovem tudi potrebno. Si pač upa. Zakaj pa ne, če mu to šepeta duša in narekuje vest?«

»Ne veš, koliko si sposoben, dokler ne poskusiš,« je Franjev znameniti stavek. Bil je tudi mladinski reprezentant v smučarskem teku in trener v domačem klubu, z več osvojenimi kolajnami se je dokazal tudi kot tekač na dolge proge in v hitri hoji, kasneje kot trener in selektor jugoslovanske reprezentance. Tisoči vzpon na Triglav pa je opravil pri osemdesetih. »Orje« 86. leto, a njegova pesem pravi: »Srce miru ne da, želi vzleteti tja gor v skalni svet, v tišino ujet ...« Še vedno ga je možno srečati na poteh, ki vodijo k Aljaževemu stolpu. Saj – kot se nadaljuje pesem: »Če po meni se boš ravnal, boš še dolgo grča ostal.«