Pestra zgodovina adergaške cerkve

Nekdanja samostanska cerkev v Adergasu skriva številna bogastva. Med njimi romanski kip Marije iz 13. stoletja ter katakombe, v katerih so pokopane zadnje nune reda dominikank.

Minuli konec tedna so v Adergasu počastili 250. obletnico posvetitve velesovske župnijske cerkve. A korenine nekdanje samostanske cerkve Marijinega posvečenja segajo še precej dlje v preteklost in se stikajo z legendami. Ena je povezana z Marijinim kipom, okoli katerega je spletenih več zgodb.

Od Marijinega kipa do turških vpadov

Po eni od njih naj bi ga na hrastovem štoru našli hlapci z gradu Kamen, ki je nekdaj stal na bližnji vzpetini, njegovo kovano maketo pa danes lahko občudujemo v središču bližnjega krožišča. Kip so odnesli k župniku na Trati pri Velesovem, kjer je bila že od leta 1163 župnijska cerkev sv. Marjete. Zjutraj se je kip znova znašel na hrastovem štoru in prihodnje jutro spet. Župnik in »mežnar« sta ga menda naslednji večer zaklenila v skrinjo, a je bil prihodnje jutro kip znova na štoru. Zato je župnik sklenil, da na mestu, kjer je bil najden, zgradijo manjšo kapelico in vanjo postavijo kip.

Razvoj Adergasa kot cerkvenega središča pa se je začel s prihodom bogatih plemiških nun, samostanskega reda dominikank, ki so iz okolice Dunaja na to območje prišle leta 1238. S to letnico je povezana tudi verjetnejša razlaga izvora romanskega Marijinega kipa. Ob ustanovitvi samostana naj bi ga namreč v dar prinesel oglejski patriarh Bertold II. Da kip res izvira tistega časa, so potrdile tudi analize, opravljene pred leti, ki so razkrile tudi, da je narejen iz topolovega lesa, ki ga v tistih časih na tem območju ni bilo.

Nune so za doto, ki so jo prinesle s seboj, kupovale posestva od Gorenjega Grada do Radovljice, s čimer so krepile pomembnost samostana, okoli katerega so se začeli naseljevati kmetje – in tako je nastala vas Adergas. Prav z nemško govorečimi nunami pa je povezano tudi njegovo ime. Po eni izmed razlag naj bi vas namreč ime dobila po besedah An der Gasse, torej na ulici, po drugi pa Adergas izvira iz nemške An der Gras, kar pomeni na travi oz. na trati – v bližini je namreč vas Trata.

Bogat samostan so večkrat napadli Turki in ga leta 1471 dokončno porušili. Poleg nekaj ruševin je od tistih časov ohranjen le romanski Marijin kip, v zvezi s katerim so se dogajali tudi nekateri čudeži, zaradi česar je cerkev s samostanom predstavljala tudi enega najpomembnejših romarskih središč tistega časa.

Cerkev skriva številne zaklade

Sedanjo baročno cerkev s samostanom so začeli graditi leta 1732 po načrtih Gregorja Mačka in italijanskega arhitekta Zullianija. Dokončana in posvečena je bila leta 1771. Zgrajena je v t. i. beneškem baročnem stilu, ki temelji na kontrastu med svetlimi in temnimi toni.

Skozi pestro zgodovino cerkve nas popelje tamkajšnji župnik Slavko Kalan, ki nam pokaže tudi njeno glavno posebnost – Marijin kip, ki ima mesto na tronu glavnega oltarja. V času našega obiska je odet v belo obleko, a ni vedno tako. »V tistem času je postalo običajno, da so kipe odevali v obleke, po tem so znani v Gornjem Gradu, na Sveti gori nad Sotlo in še kje. A navada je bila, da so kip odeli v belo obleko, in ko je ta ostarela, so jo zamenjali z novo. Tukaj pa so redovnice sešile deset oblek različnih barv in jo redno preoblačile, verjetno z namenom, da bi bolj poudarile liturgične čase, običaj pa se je ohranil vse do danes,« o zanimivi posebnosti cerkve v Adergasu pripoveduje Slavko Kalan.

Marijin kip je morda najbolj znano, a še zdaleč ne edino bogastvo adergaške cerkve. V njej najdemo tudi bogato zapuščino avstrijskega slikarskega mojstra Johanna Martina Schmidta, imenovanega tudi Kremserschmidt, ker je prihajal iz mesta Krems blizu Dunaja. Naslikal je sedem mogočnih oltarnih slik – na šestih stranskih in glavnem oltarju. »Med drugo svetovno vojno so jih želeli odpeljati Nemci, a je to prišlo na ušesa domačinom, ki so slike ponoči v tajnosti zazidali in tako so slike ostale na varnem, na oltarje pa so jih znova postavili po koncu vojne,« nam je povedal Kalan.

Na oltarjih že nekaj časa izvajajo restavratorska dela. Nekatera so že dokončana, drugi oltarji na osvežitev še čakajo. Občina Cerklje je na razpisu ministrstva za kulturo nedavno prejela sredstva za restavriranje oltarjev sv. Ignacija in sv. Jožefa v vrednosti štirideset tisoč evrov, preostanek pa bo šel iz občinskega proračuna. Celotna obnova bo namreč stala 126 tisočakov.

Skupaj z Zavodom za varstvo kulturne dediščine občina vodi tudi postopek za zaščito samostana in cerkve kot kulturnega spomenika državnega pomena, s čimer bi imeli več možnosti za kandidiranje na državnih razpisih za obnovitvena in restavratorska dela.

Po zaprtju samostana

Prvotno je bilo zamišljeno, da bo cerkev tako kot na vzhodni strani tudi na zahodni obdajalo samostansko krilo, a to nikdar ni bilo zgrajeno. Že 11 let po posvetitvi cerkve je namreč avstrijski cesar Jožef II. samostan zaprl in novinkam prepovedal vstop vanj. Do smrti so imele dovoljenje za prebivanje v samostanu le dominikanke. Nekatere so se sicer po zaprtju vrnile v domače kraje, druge pa so pokopane v katakombah pod cerkvijo.

Posebnost adergaških ka­takomb je, da lahko do njih dostopamo skozi vrata cerkve, kar je sicer pri nas velika redkost, precej bolj običajno pa je to v nekaterih drugih cerkvah po svetu. Poleg več nun sta v katakombah pokopana tudi dva duhovnika. Pestro zgodovino samostana in cerkve popisuje več knjig, med njimi tudi Pod Marijinim varstvom domačina Silva Sirca, z obdobjem zapiranja samostana pa se podrobneje ukvarja roman Lojzeta Ilije Zadnja velesovska nuna.

Leta 1880 so sedež župnije s Trate preselili v Adergas in cerkev je postala župnijska. V času po zaprtju samostana pa je samostansko poslopje služilo številnim drugim namenom. V krajšem obdobju naj bi bili v njem celo zapori, nekatere dele so preuredili v stanovanja, včasih pa je tu delovala tudi šola. Po drugi svetovni vojni je bila stavba nacionalizirana, leta 1993 pa vrnjena Cerkvi. Samostansko poslopje je tako danes dom duhovnih vaj in romarski dom. Kot nam je povedal župnik Kalan, imajo urejenih sto ležišč in 25 kopalnic, sem pa na duhovne vaje prihajajo birmanci in dijaki škofijskih gimnazij. Pa tudi romarji, ki jih pot zanese tod mimo, lahko še danes prenočijo v samostanu. Načrtov pa imajo še veliko. V dom želijo umestiti dvigalo, da bo prijaznejši invalidom in starejšim, načrtujejo pa tudi ureditev manjšega muzeja.