Skrb za izgubljeno čast, nosečnosti

V prejšnjem prispevku smo videli preobrat, ko je višje sodišče v Gradcu razveljavilo sodbo ljubljanskega deželnega sodišča, ki je posiljevalca in roparja obsodilo na deset let težke ječe. Višje sodišče je izrazilo upravičene pomisleke glede posilstva in ropa Jerinove zaradi naslednjih okoliščin.

Jerinova je v prijavi na vrhniškem okrajnem sodišču navedla, da domnevni storilec pri drugem napadu ni občeval z njo, v nadaljnjem zaslišanju pa je izrecno in obširno razložila, da je prišlo do občevanja tudi pri drugem napadu nanjo. Prav tako sumljiva je bila okoliščina, da je Helena prepoznala Avšiča kot storilca šele pri tretji predstavitvi. Nadalje je bilo sumljivo, da ni spoznala svojega sorodnika Jurija Perka, ki je prišel mimo po izvršitvi prvega občevanja. Niti ga ni prosila, da bi ji pomagal ali jo zaščitil pred Avšičem (za kar bi se bila lahko obrnila tudi na neznanca). Prav izjava tega njenega sorodnika Perka je bila odločilna za mnenje višjega sodišča. Perko je videl, kako je Helena vstala (po prvem občevanju) in ji je Avšič pomagal dati košaro na glavo. Ob samem srečanju da je Helena potegnila ruto globoko na obraz in Avšiču zašepetala: »Tiho, tiho bodi!« Po srečanju je Perko očitno radovedno obračal glavo, saj da je videl oba, kako sta se, brez kakšnega nasilja s strani obdolženega, potopila v travo in je Avšič popolnoma mirno odpel hlače, jih povlekel dol in da pri zadovoljitvi svoje spolne sle na Heleni Jerina ni potreboval nikakršne prisile. Ki bi bila potrebna po § 125, je pripomnilo višje sodišče, kar da bi lahko dodatno pojasnila izjava Helene same, da je bila tisto popoldne nekoliko razburjena od popitega vina. Veliko očitneje kaže, je nadaljevalo sodišče, da je Helena predvidevala, da jo je Perko spoznal in da bi lahko o dogodku doma povedal njenemu možu, pa se je hotela opravičiti s posilstvom.

Na podlagi povedanega je sodišče sklepalo, da Avšič tudi za prisvojitev denarja in predmetov ni uporabil takšnega nasilja, da bi lahko šlo za rop. Še posebno glede na izjavo Perka, da je Avšič Heleni, ko je vstala po prvem »napadu«, pomagal dati košaro na glavo. Avšič naj torej ne bi bil kriv ne posilstva ne ropa in obtožbo proti njemu glede tega so opustili zaradi nezadostnosti dokazov. Sicer pa naj bi bil Avšič glede na poprejšnja kaznovanja zaradi kraj človek, od katerega bi se lahko pričakoval tudi rop. Prav tako ni mogel dokazati, da je na pošten način prišel do dežnika, ki so ga našli pri njem, in je bila njegova izjava glede tega nasprotujoča materini.

Kakorkoli že, višje sodišče je Avšiča oprostilo tako glede posilstva kot ropa. Ljubljansko deželno sodišče se je bilo v tem primeru zelo hitro zadovoljilo z obremenitvenimi dokazi, predvsem zato, ker se je hotelo znebiti zloglasnega razgrajača in tatu. Avšič je imel na grbi namreč že sum ropa, kraje, obsodbo zaradi kraje, večkratno žaljenje policijske straže, pobeg iz preiskovalnega zapora, telesno poškodovanje ...