Ja, to je deveta dežela

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 18. september 2021 / 10:33

V Cafe Galeriji Pungert v Kranju je na ogled razstava fotografinje Andreje Peklaj z naslovom Deveta dežela. A motivov resničnih pokrajin izmišljenega imena ne spremljamo na fotografijah, tokrat si ogledujemo akvarele, ki nas popeljejo v kraje, ki jih je moč čutiti.

Motivi iz narave Istre, Krasa, izpod Alp, bližnje jase, gozdnega obronka. Fotografije Andreje Peklaj tokrat niso fotografije, ampak je šestnajst akvarelov različnih formatov, ki jih je njih avtorica tokrat prvič predstavila na samostojni razstavi. Po več desetletjih od njihovega nastanka. »Slike so nekako obležale v mapi, saj sem se vedno predstavljala s fotografijami,« pove Andreja Peklaj, ki se je pred enainštiridesetimi leti pridružila prvim članom takrat novoustanovljene likovne skupine KUD dr. Lojz Kraigher UKC in MF v Ljubljani in bila edina fotografinja med akademskimi in ljubiteljskimi slikarji: »Na razstavah v kliničnem centru sem ob slikarjih le jaz vedno razstavljala fotografije. Menila sem, da so te mnogo boljše kot pa moji likovni izdelki. Tako je bilo tudi na naših likovnih kolonijah. Predstavila sem fotografije, akvareli so ostali v mapi.«

Spominja se prve kolonije v Savudriji, ko so se ustvarjalci razkropili po okolici in je tam pod Crvenim vrhom do polnosti zaužila naravo in našla tudi svojo deveto deželo. »To je bil pravzaprav majhen kotiček v Istri, od koder naprej ni peljala nobena cesta več. Zdaj se je ta dežela spremenila v igrišče za golf, takrat pa sem bila navdušena nad tistim delom istrske krajine, in ko sem na koloniji prišla z jutranjega sprehoda, so me vsi spraševali, kje sem bila. V deveti deželi, sem rekla in jo najprej pokazala na fotografijah. To je bil kraj, kjer je narava kar buhtela in kjer so še posebej jutra nepozabna. Kasneje sem deveto deželo začutila tudi v Planici in še kje v Sloveniji,« o svojem uživanju v objemu narave, ki jo neizmerno inspirira, pripoveduje Peklajeva, da je deveta dežela nekakšno stanje, ko čutimo, da smo isti z njo, da z njo dihamo, sobivamo.

Akvarelne slike se je po toliko letih odločila razstaviti, ker so ob tem, ko je odprla stare mape z deli, v njej začeli brbotati stari spomini, ko so se v sanjah pojavili ljudje iz tistega časa. Žal ji je, da mnogi mladi ob pandemiji ostajajo doma ob računalniških ekranih in zamujajo naravne lepote, iz katerih sama vedno znova črpa. Zakaj je bil prav akvarel tista likovna tehnika, ki jo je na neki način osvojila? »Saj sem poskusila tudi z akrilnimi barvami na platno nekoč na piranskem ekstemporu, pa to ni bilo to. Mislim, da je akvarel najbolj pravičen do avtorja, kar narediš, pač narediš, potem pa ti uspe ali pa ne. Naslikala sem tako, kot sem takrat zmogla in znala. Priznam pa, da ko sem pred nekaj meseci odprla mapo s slikami, sem bila presenečena sama nad sabo, češ saj niti ni tako slabo. Ne vem, zakaj sem bila takrat tako zelo samokritična, morda zato, ker je bil to čas, ko sem se primerjala s slikarji, ki so slikali res čudovite akvarele, in sem bila prepričana, da to moje res ni za kazati.«

Tokrat je opravila izbor slik z različno motiviko, prevladujejo predvsem barve, ki jih v različnih obdobjih leta ponuja narava: od rdeče istrske zemlje, zelenega rastja in buhtečih drevesnih krošenj do jesenskih in zimskih motivov, ko naravo pod Alpami pobeli sneg.

Na Pungertu je bilo na odprtju razstave Deveta dežela zelo živahno, saj so Andrejo na njeni prvi slikarski razstavi med drugim prišli pozdravit tudi številni fotografski kolegi in kolegice iz Fotografskega društva Janez Puhar, tržiškega društva in drugi ustvarjalci v kulturi. Deveta dežela fotografinje, zdaj tudi slikarke, Andreje Peklaj bo na Pungertu na ogled vse do konca meseca. Vsem ljubiteljem likovne umetnosti in v namig, da je narava tisto pravo, kar nas izpolnjuje.