Vsak dan srečujem ljudi, ki se bojijo užitka in vsega lepega

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 19. september 2013 / 13:31

Kako najti notranje ravnovesje, ali sploh znamo prisluhniti sebi in našemu telesu, kakšen je občutek za pravo mero, za sprostitev, počitek? Ali lahko govorimo že o odvisnosti od pretirano zdravega načina življenja in celo o odvisnosti od teka? Specialist psihiatrije Damijan Perne, dr. med., direktor Psihiatrične bolnišnice v Begunjah je o tem delil nekaj lastnih izkušenj, predvsem pa izkušnje iz svoje dolgoletne prakse.

Že dolgo znanim oblikam odvisnosti so se pridružile novodobne, denimo odvisnost od pretirano zdravega načina življenja, prehranjevanja, celo odvisnost od teka …

»Absolutno. Sam sicer nisem najboljša reklama za tek in mi bo morda kdo moje besede zameril ter rekel, da to govorim zato, ker teka ne maram. Pa to ni res. Zagotovo je tek lepa oblika rekreacije, tudi sam sem poskušal teči, ampak mi na žalost, zaradi mojih odvečnih kilogramov to še ne gre najbolje, hitro me namreč začnejo boleti kolena, zato ne pretiravam. Začeti bo potrebno bolj »zlagoma«. Če pa pogledam našo družbo, lahko rečem, da imamo trenutno hud trend zdravega življenja in propagiranja ekstremnih športov. V krogih amaterskega športa se zato, na žalost, uporablja in zlorablja veliko preveč nedovoljenih sredstev, celo veliko več kot v profesionalnem športu. Če bi začeli izvajati doping kontrole na raznih amaterskih tekmah, ki se dogajajo pri nas, mislim, da bi bili rezultati katastrofalni.

Še na nekaj bi rad opozoril. Velika večina nas večji del življenja živi lagodno, neaktivno, večinoma nismo športniki, smo zadovoljni s svojim lagodnim, neaktivnim življenjem. Potem pa pridemo v obdobje gledanja nase na drugačen način, zakorakamo v srednja leta. Takrat naredimo oceno našega življenja in ugotovimo, da preveč sedimo, smo pretežki, da nam zdravje že malo peša, ker je bilo prej preveč piva in nezdrave hrane. To nas udari kot strela z jasnega. Tako moški kot ženske se naenkrat zavemo, da nismo več privlačni in da je treba nekaj narediti v tej smeri. Nenadoma se začnemo zagrizeno ukvarjati s športom, s konkretnimi treningi, in ne postopoma, s sprehodom na primer. Ljudje se pri štiridesetih, petdesetih letih starosti čez noč odločijo postati vrhunski športniki, vendar za to nimajo soglasja svojega telesa. Zato se dogajajo infarkti, huda obolenja, poškodbe, ker enostavno ljudje na hitro začnejo pretiravati. Drugače je seveda s tistimi, ki se s športom ukvarjajo od mladih let. Ampak takih ni prav veliko.«

Danes tudi delamo do šestdesetega leta starosti in več. Po eni strani naj bi se sicer človek zdravo staral, po drugi strani pa zato, da gre še v korak z mladimi, lovi ritem mladosti. Kako potem ujeti tisto pravo ravnovesje?

»V zadnjem času je tega res precej več. Saj so se tudi včasih s športom ukvarjali, ampak take histerije pa ni bilo. Tudi mediji s svojimi vplivi pomagajo, da se meje ljubiteljskega športa postavljajo vse višje. Ne razumite me napak. Zelo spoštujem tekače, ki tečejo še v zrelih letih, ko pa gledam ljubiteljske tekače, ki pritečejo v cilj na amaterskih tekmah in so izčrpani do neskončnosti, se vprašam, kam to pelje. To je v bistvu amaterski ljubiteljski tek, ki naj bi bil namenjen sproščanju – lepemu preživljanju prostega časa. Vse skupaj postaja ena sama tekma. To pomeni še dodaten pritisk. Ne znamo se več ustaviti in zadihati s polnimi pljuči, si privoščiti trenutek za dušo in telo. Tako sprostitev v prostem času, ko naj bi so oddahnili od delovnika, postane neka nova obsesija. Tudi priganjanje telesa do skrajnih zmožnosti lahko postane prava odvisnost, zelo podobna odvisnostim od raznih substanc, le da je družbeno bolj sprejemljiva.«

In nič manj nevarna, kot ste že dejali.

»Marsikateri tekač vam bo znal povedati, da se na primer šele po petih kilometrih teka začne dobro počutiti. Zakaj? Ko redno trenira, pet kilometrov preteče že brez posebnega napora, vendar pa zadovoljstva na tej razdalji ne doseže več. Ko pa tekač pride v obrate, ki so tudi zanj stresni, pa se v možganih začnejo sproščati snovi, ki imajo zelo podoben učinek kot morfini. Te snovi pri ekstremih športnikih, ki se ženejo prek vseh meja, povzročajo ekstatične učinke, zelo podobne, kot so učinki mamil. Človek postane tudi od tega po svoje odvisen.«

Kakšna je potem vaša definicija sprostitve, kakšen je občutek za pravo mero?

»V službah, ki so bolj statične – sedeče, se je seveda treba razgibati, predihati telo. Lahko je to sprehod, zmeren tek v naravi, da pozabiš vse skrbi … Lahko pa to dosežeš tudi na drugačen način, s tem da delaš nekaj, kar ti je zares všeč, te sprošča in osebnostno izpolnjuje. Že to je nekaj, če si vzameš čas za branje, če rad bereš seveda. S tem nahraniš del sebe in boš zato laže opravljal obveznosti, ki jih imaš. Zase lahko povem, da sem se v zadnjem času spet začel ukvarjati z gledališčem, kar mi predstavlja kvalitetno sprostitev. Zelo rad, če imam le čas, tudi kaj preberem.

Človek se mora vprašati, katere aktivnosti ga razveseljujejo, zadovoljujejo, in si tisto, kar je seveda mogoče, tudi redno privošči. Ne smemo zanemariti svojih lastnih potreb. Poglejva na primeru, v ambulanto pride gospa, ki je zelo obremenjena. Ob redni službi skrbi za družino, otroke, moža, še za kakšnega sorodnika zraven. Je pridna, marljiva, v očeh okolice idealna, ampak v sebi popolnoma podrta, povsem brez energije in volje in ne vidi več pravega smisla življenja. Ob takšnem primeru najprej vprašam, kaj gospa rada počne, kaj jo veseli. In v veliki večini ne dobim konkretnega odgovora. Velikokrat ljudje ob številnih obremenitvah in obveznostih sploh ne prepoznajo več, da imajo tudi lastne potrebe. Prvi ukrepi v obravnavi gredo zato največkrat v odkrivanju teh potreb in ponovni postavitvi življenjskih prioritet.«

Pa si znamo vzeti tudi čas za počitek?

»Pri nas sta počitek in užitek na žalost pogosto povezana z občutkom krivde. Užitek je pojmovan kot nekaj slabega. To je že v vzgoji. V srednjeevropskem prostoru so še ne tako dolgo tega nazaj z občutki krivde »držali« ljudi, da so nosili odpustke v cerkev. To je bila takrat sicer zelo ekonomska dejavnost, ampak se je to kar zajedlo v družbo in se z vzgojo prenašalo iz roda v rod. Saj poznate izrek: Kar je dobro in lepo, je prepovedano, nemoralno, ali pa redi. Vsak dan srečujem ljudi, ki se prav bojijo užitka in vsega lepega.«

Se dovolj smejimo?

»Čisto premalo. Vendar ko govorim o smehu, mislim na način humornega pogleda na življenje. Če gledamo življenje samo presneto resno, to postane mučno. Čisto v vsaki življenjski situaciji se lahko skriva kanček humorja in če uspeš prepoznati humorno noto, je življenje precej lažje. Smeh sicer včasih zamenjamo s histeričnim krohotom, ki pa ni pravi smeh. Pravi smeh je pristen, vesel, ko se smejiš, ker ti je prijetno. Ko se znaš zabavati ob drobnih vsakodnevnih življenjskih situacijah. Sam se velikokrat zabavam in se od srca nasmejim ob drobnih vsakodnevnih »zagaticah«, pogosto tudi na svoj račun. Včasih seveda tudi ko gledam dogodke v politiki, ampak je takrat smeh vse prej kot zdravilen (smeh).«