Afganistan in Slovenci

V zadnjih petdesetih letih smo se v Afganistan odpravljali tudi Slovenci. V dveh valovih. Prvi je bil v sedemdesetih, ko so tja potovali številni miroljubni popotniki. V drugem so bili naši vojaki, v 'mirotvorni' misiji …

Pojdemo še kdaj?

V tistem prvem valu pred letom 1978, ko se je v Afganistanu začela vojna, ki še traja, so bili med našimi popotniki predvsem mladi, tja so potovali na hipijevski način, radovedni in miroljubni. Taki so bili tudi tedanji Afganistanci. V drugem valu so bili slovenski vojaki, ki so bili tja poslani v okviru Natove vojne misije ISAF. To je bila ameriška kazenska odprava, ki naj bi Afganistancem vsilila ameriška pravila igre. Prav v teh dneh se končuje z velikim in sramotnim porazom.

Gorenjec v Kabulu

»Na avtobusu smo biti razen ene same ženske izključno moški. Dva moška sta na avtobus privedla v burko zavito žensko, skoraj gotovo mlado dekle, ki se s sedeža ni premaknilo celih štirinajst ur, dokler je na končni postaji niso prevzeli neki drugi možje. Kako je zdržala ves ta čas brez hrane in pijače in seveda stranišča, si težko predstavljam. Avtobus je vsakih nekaj ur postal ob kakem karavanskem seraju, možje so se v puščavi razvrstiti v strelce in v svojih dolgih srajcah kot ženske počepnili in opraviti malo potrebo. Nekako na sredi poti, v Kandaharju, je bil nekoliko daljši postanek. Še eno mesto kot iz Tisoč in ene noči. Na bazarju se je vrtelo sorazmerno veliko kolo, povezano z vrvmi, kot nekak miniaturni dunajski Prater. V košarah, ki so se dvigale in spuščale, so čepeli otroci in vriskali od veselja. Kupila sva nekaj grozdja s čudovitimi, kot palec dolgimi, neverjetno sladkimi in aromatičnimi jagodami. Po odličnem heratskem kruhu je bilo tudi to grozdje takšno, kot ga nisem jedel nikoli prej, ne potem. V trdi noči smo se vsi polomljeni končno le primajali do Kabula. Popotniki so stanovali v razvpiti hipijevski 'Chicken Street', po naše Kurji ulici, kjer sva našla prenočišče v še kar dobrem hotelu 'Des Cavaliers', pri vitezih, česar pa jim ni uspelo zapisati v pravilni francoščini. Po prespani noči sva se končno očedila in se odločila oprati tudi nekaj oblačil … Ko se danes oziram na čase pred skoraj štirimi desetletji, težko dojemam, da se je medtem velik del sveta obrnil na slabše. Največja krivica je bita storjena prav Afganistancem. Za dobrih trideset Slovenij veliko, pretežno gorsko državo, kjer so se po osamljenih dolinah za preživetje borili prijazni in pošteni ljudje, so vsemogoči 'osvoboditelji' gospodarsko uničili in jih za dolgo nepomirljivo sprli med seboj. Prijazni muslimani so se bili prisiljeni preleviti v militantne islamiste. Vesel sem, da sem lahko doživel Afganistan še pred desetletja trajajočo in uničujočo vojno.« / To je odlomek iz ene od 28 slovenskih zgodb v zborniku Afganistan – slovenski pogledi, ki ga je leta 2016 izdal Slovenski etnografski muzej. Citirano zgodbo je napisal Janez Fajfar, zdaj blejski župan, v Afganistanu je bil leta 1978. Veliko Slovencev je v tistih časih potovalo v to veličastno, zdaj nesrečno deželo, med njimi sta tudi Tomo Križnar in Zmago Šmitek, velika popotnika gorenjskega rodu. Si zdaj še kdo upa v Afganistan?

Moj Afganistan

Dovolite mi, da pripišem še svojo osebno izkušnjo z Afganistanom. Do mojega prvega srečanja z njim je prišlo pred koncem šolskega leta 1965/66, pa ne v tej deželi sami, v kateri sploh še nisem bil, ampak v sedmem razredu žirovske osnovne šole. Učitelj Darij Erznožnik, ki je učil tudi zemljepis, me je poklical pred tablo, da mi postavi vprašanje, s katerim bi končno oceno lahko dvignil s štiri na pet. In me je vprašal, kaj vem o Afganistanu?! Razen imena samega seveda nisem vedel skoraj nič. A sem se v istem hipu k sreči spomnil navodila, ki ga je ta učitelj velikokrat ponovil: da je mogoče pri zemljepisu marsikaj prebrati z zemljevidov. In res: zraven table je bil veliki zemljevid Azije, ki ga je učitelj razgrnil prav za tisto uro. Stopim do njega in začnem 'brati'. Na kateri zemljepisni širini in dolžini ta daljna dežela leži, katera so njena gorovja, reke, pokrajine, največja mesta … »Bravo, Naglič,« me je pohvalil učitelj in oceno zaokrožil na pet. Prav to je namreč hotel videti: kako se bom znašel ob tem vprašanju, ki je bilo za takratno osnovno šolo malo preveč specialno. Sicer pa mi je še danes žal, da se v prvi polovici sedemdesetih, ko je bilo to 'moderno', nisem tudi sam potrudil do te velike dežele sredi Azije, v kateri je bil tedaj še mir in je bilo vse zelo poceni. Zdaj pa imam občutek, da je čas potekel in da ne bom s svojimi očmi nikoli videl tistih gora in mest. In ljudi, ki so jih vsi hvalili kot miroljubne in gostoljubne. Če si bil tak tudi sam. Ko pa jih je kdo napadel – najprej Britanci, potem Sovjeti in nazadnje Američani –, se je še vsakemu zgodil poraz in umik.