Obletnica rojstva Joža Vovka

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. avgust 2021 / 05:00

Letos je minilo sto deset let od rojstva duhovnika, književnika in prevajalca Joža Vovka.

O življenju in delu Joža Vovka marsikaj zvemo v Wikipediji in Slovenskem biografskem leksikonu, nekaj zanimivih podatkov o njem je zbral tudi Franci Ekar, ki rad preiskuje življenje in delo znanih gorenjskih osebnosti, še zlasti tistih, ki so kakorkoli povezane s planinstvom.

Joža Vovk se je 1911. leta rodil na Češnjici pri Kropi in umrl pri 46 letih na Zgornjem Jezerskem, pokopan je na Ovsišah pri Podnartu. Po študiju bogoslovja v Ljubljani je postal duhovnik. Kot kaplan je služboval na Dobrovi in v Kranju, po izgnanstvu v Srbijo ob okupaciji 1941. leta je kot duhovnik deloval med Slovenci v Kragujevcu, Beogradu in Zaječarju. Po vojni se je vrnil v Kranj, nato je postal župnik na Jezerskem in hkrati župni upravitelj v Kokri, kjer se je tudi zavzel za postavitev spominskega znamenja padlim in umrlim v drugi svetovni vojni in ob požigu Kokre. »Kot pesnik in človek vedrega značaja nam je ostal v lepem spominu, zlasti se spomnimo njegovih vsakoletnih pogostitev cerkvenih pevcev, ko nas je vselej razvedril s svojimi veselimi dogodivščinami. Tudi sam je bil zelo dober pevec,« se ga spominjajo na Jezerskem, še posebej pa so si zapomnili 17. februar 1957, ko jih je, bolehen na srcu, na svoj 46. rojstni dan za vedno zapustil. In ko so se na Jezerskem poslavljali od njega, je bilo neurje z viharjem, ki je podrlo celo nekaj smrek …

Joža Vovk je bil pesnik, pripovednik in prevajalec. Prve pesmi je objavil v dijaškem rokopisnem listu Domače vaje, med vojno jih je objavljal v slovenskem verskem tisku v Srbiji, po osvoboditvi največ v Novi poti in Koledarju Mohorjeve družbe. Kot pripovednik je pisal humoreske, črtice o doživetjih v izgnanstvu, večerniške povesti, zgodbe za mladino. Pisal je v duhu Finžgarjeve in Mohorjeve večerniške literature z motivi iz življenja malega kmečkega človeka in ljudskega pripovedovanja. Za potrebe gledališč je prevedel iz nemščine v slovenščino več iger, iz latinščine pa je prevedel zbirko psalmov, slavospevov in cerkvenih himen.

Bil je član kranjske podružnice Slovenskega planinskega društva in po vojni član Planinskega društva Kranj. Zelo rad je zahajal na Krvavec, tam je maševal tudi v Plečnikovi kapeli, napisal pa je tudi pesem o Krvavcu.