Odvetnik

Ob 170. obletnici rojstva Ivana Tavčarja objavljamo odlomke iz knjige Ivana Sivca Visoški gospod.

Izostren dunajski pogled na dogajanje v moji ožji domovini mi je ob vrnitvi v Ljubljano odpiral veliko vprašanj. Pa ne samo zaradi mojega poklica, do katerega sem stopal precej premočrtno, temveč predvsem zato, kako me bodo sprejeli ljudje, kako se bom uveljavil tam, kjer sem najbolj potreben in kakšno osebno srečo bom sam našel ob tem. In kaj nasploh pomeni človeku poklic?

Ali res gre samo za to, da v življenju nekaj delaš in ob tem nekaj zaslužiš?

Ali gre za to, da s svojim poslanstvom res lahko pomagaš drugim ljudem?

Ali pa gre samo za to, da v svojem poklicu vse dni preprosto uživaš?

Iz takih vprašanj sem se vedno skušal izvleči čim bolj praktično, ob tem pa sem vedno skušal potegniti delček zadovoljstva tudi zase.

Pravniški poklic je tak, da je suhoparen samo na zunaj. V resnici pa je vsak pravnik življenju najbližji. Šele kot pravnik ugotoviš, kaj je pravica in kaj krivica in kako draga je potica.

Preden sem prišel do samostojne pravniške pisarne, sem moral preskočiti še štiri zahtevne stopnice. Pa ne samo z zahtevnimi izpiti, temveč še bolj z delom z ljudmi in s svojimi nadrejenimi. Šele v resničnem življenju ugotoviš, ali si samo kaplja, ki se utaplja v morju ali pa si dež, ki biča ali boža zemljo.

Ko sem se vrnil v Ljubljano, je bila moja prva skrb čim prej priti do dobrega pripravniškega mesta. Moj prijatelj iz mladih in dunajskih let, sodrug Ivan Hribar, mi je ob enem od srečanj dal naslednji nasvet:

»Kot pravnik se moraš uveljaviti v dvojnem smislu. Pri dobrem advokatu in v javnem življenju. Dober advokat ti da poklicno ime, javno udejstvovanje pa veliko strank.«

Ivan je imel prav. Bila sva istih let, pa tudi enakega liberalnega prepričanja in oba povrhu sila praktična človeka. Pozneje so Ivana mnogi ljudje večkrat bolj povzdigovali kot mene, češ da je bil mnogo manj sebičen kot jaz, a se mi zdi, da sva oba v svojem času opravila svojo vlogo sorazmerno dobro, če ne kar vzorno.

Svojo prvo pripravniško službo sem z diplomo v žepu poiskal v odvetniški pisarni Roberta Redlwertha. Bil je sicer nemške krvi, a usmerjen skrajno liberalno, tako da sva se po politični plati ujela prav hitro. Seveda sem pri njem na začetku delal najbolj preproste stvari, od stenografiranja sodb do sestavljanja oporok, od hoje na pošto do umirjanja najbolj prepirljivih strank. V delo sem se – podobno kot v študij – zakopal z vso svojo prirojeno delavnostjo in trmo. Zato mi je gospod Redlwerth že čez nekaj mesecev plačo zvišal, ob tem pa mi še namignil:

»Pred vami, mladi gospod, je še velika kariera. Pazite pa na to, da boste enakomerno obravnavali tako nemško kot slovensko govoreče stranke.«

»Kako, ali imate občutek, da tega ne delam, gospod Robert?«

»No, zdi se mi, da ste nekoliko bolj na slovenski strani …«

»Ko pa je slovenska stran navadno šibkejša!«

Zelo sem pazil, da v večje spore s svojim nadrejenim nisem prihajal, čutil pa sem, da pri njem ne bom ostal veliko let. In res je bilo tako. Vzdržal sem samo tri leta. A na splošno rečeno: pri njem sem se veliko naučil, plačeval me je solidno, krivic pa mi ni delal veliko.

V tem času sem globoko zaoral tudi v politično življenje ter v ljubljansko društveno in družbeno dogajanje. Ko sem tekal s sestanka na sestanek, me je Hribar večkrat vprašal:

»Pa kdaj srečaš samega sebe?«

Sam pa sem se mu samo smejal, saj tudi on ni bil nič boljši.

Še tisto jesen po vrnitvi v Ljubljano sem se kot mlad in napreden liberalec včlanil v Narodno društvo in kar takoj – ker je bilo dejavnih premalo drugih ljudi – postal njen odbornik. V tem društvu sem se veliko srečeval z drugimi zavednimi Slovenci, kot so bili Šuklje, Levec, Jurčič in Kersnik. Slednja dva sta me še nasploh vznemirjala že dlje časa, saj sta bila tedaj že oba priznana literata. Ob srečanjih z njima sem imel občutek, da me gledata nekoliko postrani oziroma da sem bil za njiju pač zelenec. Po svoje sem jima dal prav. Jurčič je bil od mene starejši sedem let in je do tedaj objavil že nekaj lepih povesti, ki so lepo sledile Levstikovemu literarnemu programu. Sam sem bil glede literature bolj razmetan: pisal sem tako ljubezenske romance kot druge zvrsti, pri tem pa sem bolj sledil trenutnemu navdihu kot Levstiku. (Se nadaljuje)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Gospodarstvo / petek, 4. december 2009 / 07:00

Color dobil okoljevarstveno dovoljenje

Kar 23 kilogramov dokumentacije in štiriletno delo ekipe je bilo potrebno, da so dokazali, da je Color okolju prijazen.

Objavljeno na isti dan


Gorenjska / četrtek, 29. marec 2007 / 06:00

Na Gorenjskem tri nove trgovine

V tem tednu so se po naključju zgodili na področju trgovine trije pomembni dogodki - tri pridobitve, ki kažejo, kako živahno se širi ta dejavnost.

Zanimivosti / četrtek, 29. marec 2007 / 06:00

Praznična cvetna nedelja

V nedeljo bo cvetna nedelja, zadnja nedelja pred veliko nočjo. Praznujemo jo v spomin na krščansko izročilo o prihodu Jezusa v Jeruzalem, kjer so ga, jahajočega na oslici, zasipali s p...

Slovenija / četrtek, 29. marec 2007 / 06:00

Lovci ponekod še brez lovišč

Predsednik Državnega sveta Janez Sušnik je prejšnji teden sklical posvet v zvezi z načrtovanimi spremembami zakona o divjadi in lovstvu. Lovska društva brez lovišč tudi na Gorenjskem.

Lukovica / četrtek, 29. marec 2007 / 06:00

Občine želijo odločati

Občine, povezane v Združenje občin Slovenije, podpirajo ustanovitev pokrajin.

Zanimivosti / četrtek, 29. marec 2007 / 06:00

Zvesti Gorenjskemu glasu

Franc Rajgelj, Lukmanov Francelj z Orehka, je na Gorenjski glas naročen že zelo dolgo. Vsaj toliko časa kot Gorenjski glas so pri hiši tudi bikci. »Kadar sem kupoval živ...