Sindikati za blaginjo vseh

V Škofji Loki so za okroglo mizo na temo Blaginja za vse, ne le za peščico spregovorili poslanec levice Miha Kordiš, prvi mož šolskega sindikata Branimir Štrukelj, Jelka Mlakar iz sindikata delavcev v zdravstveni negi in Arne Zupančič, aktivist in voditelj Radia Študent.

Škofja Loka – Posvet je pripravila stranka Levica, njen poslanec iz Škofje Loke Miha Kordiš ga je začel z zadovoljstvom, ker je stranki uspelo, da je državni zbor sprejel novelo zakona o socialnovarstvenih prejemkih, ki zvišuje osnovni znesek denarne socialne pomoči. (Državni svet je včeraj na izredni seji odločal o odložilnem vetu na zakon. -op. p.) Tistim, ki so v dvomih, češ da ljudje potem ne bodo hoteli delati in bodo raje živeli od socialne pomoči, pa odgovarja, naj delodajalci dvignejo tudi minimalno plačo, za kar si v stranki že lep čas prizadevajo. Tako ljudje ne bodo delali za bagatelo in bodo tudi bolj motivirani.

Arne Zupančič pa je s sogovornikoma iz sindikalnih vrst razpredal o različnih vidikih sindikalizma. Jelka Mlakar, medicinska sestra že 40 let, ki je na kongresu sindikata delavcev v zdravstveni negi ravno v teh dneh končala svoj dvanajstletni mandat, je dejala, da je sindikalno delo bitka na dolgi rok, ki prinese več manjših uspehov in veliko padcev. Dosežki so odvisni tudi od sogovornika na drugi strani. In ker se je v 12 letih v državi zamenjalo 14 ministrov za zdravje, na drugi strani ni bilo stabilne situacije, ki bi omogočala dober dialog. Medicinske sestre, pravi, se ne borijo le za boljše plače, pač pa za normative in standarde, saj bo tako v njihovi oskrbi varnejši tudi pacient. Branimir Štrukelj pa je dejal, da se pomen izobraževanja v naši družbi z vsako neoliberalno vlado bolj zmanjšuje, najbolj pa ga je marginaliziralo varčevanje v času krize. Ohranitev kakovosti javnega šolstva je osnovni cilj delovanja sindikata SVIZ, ki ga vodi. Sogovornika sta spregovorila tudi o letošnjem stavkovnem valu in o tem, kako razdrobljeno so sindikati nastopali s svojimi zahtevami. Sicer je prav, da se vsak sindikat bori za svojo ciljno skupino, a ob večji enotnosti bi bili tudi učinkovitejši. Tako pa ima javni sektor 42 reprezentativnih sindikatov in zgodilo se je, da so v pogajanjih z vlado nekateri dosegli svoje, drugi ne in tako se je sistem plač v javnem sektorju porušil. Zaradi tolikih skupin se med sindikati vzpostavlja konkurenčnost, kar je zanje uničujoče, a voda na mlin njihovim nasprotnikom. Sindikalni pluralizem slabi moč in sindikalno držo, zato sogovornika vidita prihodnost v ponovnem združevanju sindikatov javnega sektorja ali vsaj v konsenzu med njimi. Ob tem so omenili tudi načrtni konflikt, ki se ustvarja med zasebnim in javnim sektorjem, ki slednjega prikazuje kot parazita v breme gospodarstva. Toda brez šolstva, zdravstva, socialne in drugih dejavnosti javnega sektorja tudi zasebni ne bi mogel dobro delovati.

Moč sindikatov je v članstvu, to pa se v zadnjih desetletjih dramatično znižuje. Današnja individualizacija, ko ljudje ne čutijo več pripadnosti, pa tudi neoliberalni ideološki obrat, da je sindikalizem stvar preteklosti, sta vplivala na zmanjševanje članstva v sindikatih. Še pred 20 leti je bilo v sindikatih 60 odstotkov zaposlenih, danes jih je še petina. To je težava tudi drugje v Evropi (zlasti v njenem vzhodnem delu), razen v Skandinaviji. Za sindikat SVIZ to ne velja, v njem je včlanjenih okoli 70 odstotkov zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, je dejal Štrukelj. Jelka Mlakar pa meni, da bi morali ljudje ozavestiti prepričanje, da ni nič dano samo po sebi in da če se ne bodo sindikati borili za pravice delavcev, se ne bo nihče.