Srčni misijonar na Madagaskarju

Jeseničan Janez Mesec je že skoraj dve desetletji misijonar na Madagaskarju. V teh dneh je doma, dopust si misijonarji običajno lahko privoščijo vsaki dve, tri leta. Biva pri sestri Vidi v Zasipu pri Bledu, kjer se ga je zelo razveselila tudi skoraj devetdesetletna mama. V vročem poletnem jutru, ko smo se srečali, je imel za seboj že mašo na Bledu. Kot pravi, zelo rad hodi plavat na Bled ali v Bohinj, kamor se odpelje kar s kolesom. Po prvotnem načrtu bi se v prihodnjih dneh že moral vrniti nazaj na Madagaskar, a zaradi omejitev glede koronavirusa še ni letov na otok. Tako upa, da se bo lahko vrnil 1. septembra, v misijonu ga med drugim čaka blagoslov nove cerkve, gradnja še ene šole ...

Misijonar Janez Mesec izhaja iz znane jeseniške družine Mesec. Oče Vinko je v petdesetih letih prejšnjega stoletja imel prvo optiko na Gorenjskem. Janez je najstarejši od štirih otrok, za njim so še Marta, Vida in Pavle; Vida vodi optiko na Bledu, Pavle pa na Jesenicah. Janez je v osnovno šolo hodil na Jesenicah, kjer je zaključil tudi srednjo strojno šolo in že takrat veliko pomagal očetu v optiki. Zatem pa se je odločil za poklic duhovnika in se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani, ki jo je tudi zaključil. Najprej je delal štiri leta kot kaplan v Črnomlju, in kot se spominja, je bilo to zelo lepo obdobje. A v njem je ves čas tlela želja, da bi odšel v misijone. In leta 1999 se mu je želja uresničila, kot škofijski duhovnik je dobil možnost oditi na Madagaskar, kjer so slovenski misijonarji prisotni že več kot pol stoletja. Ta čas jih na otoku biva sedem, najbolj znan je Pedro Opeka, kljub velikim razdaljam pa so misijonarji med seboj dokaj povezani. Delajo v škofiji Farafangana, Janez Mesec pa vodi misijon Manambondro na jugovzhodu Madagaskarja. »Moj prvi sosed je misijonar Janez Krmelj, najina misijona mejita drug na drugega, a potrebuje trinajst ur, da pride peš, po bližnjicah na obisk. Če bi šel z avtom, bi vozil enajst ur, ker bi moral iti čisto naokrog in je 120 kilometrov poti. Zelo priročno prevozno sredstvo je motor, z njim pa to razdaljo prevoziš v štirih, petih urah. Slovenski misijonarji vozila imamo, tudi po zaslugi organizacije Miva, ki zbira sredstva za misijonska vozila,« pripoveduje sogovornik.

Med ljudmi štiriindvajset ur na dan

Delo, ki ga opravlja, je zelo pestro. Med ljudmi je 24 ur na dan, velik del poslanstva – poleg osnovnega, to je oznanjevanja evangelija – sta predvsem skrb za zdravje in izobraževanje.

»Če človek umira, ga je treba rešiti. Naložim ga v avto in peljem, ponoči, v dežju, blatu, včasih ta nujna vožnja traja pet, šest ur. Včasih vozim celo noč ... V bolnišnici potem opravijo operacijo, carski rez ... To je del našega poslanstva, reševati človeka tukaj in zdaj ...« Zelo pomemben vidik je tudi gradnja šol in skrb za izobraževanje. Leta 2015 so tako zgradili šolo, ki jo obiskuje okrog petsto otrok, zdaj se pripravljajo na gradnjo še ene.

Pri tem so nepogrešljive sestre Misijonarke evangelija, ki delajo v misijonu. Red izvira iz Francije, a so zdaj v misijonu že vse domačinke, Malgašinje. Sestre vodijo delo v misijonu, zdravstveno ambulanto in šolo. »Sestre se zelo trudijo, da pouk dobro poteka, da učence kaj naučijo in da so potem uspešni tudi na izpitih. Sicer obstajajo tudi državne šole, a je težava v tem, da učitelj pogosto ne dobi redne plače, zato gre raje obdelovat njive. In če ni učitelja, ni pouka ...«

Katoliška misijonska šola je devetletna, a sprejemajo tudi že mlajše otroke, katerih starši delajo na polju in radi vidijo, da so otroci v varstvu. »Že najmlajši se malo učijo, zlasti reda, umivanja rok – ker sicer si nihče ne umiva rok, zdaj, ko je koronavirus, pa si je roke treba umivati ...«

Po zaključeni osnovni šoli gredo nekateri najboljši učenci v gimnazijo, kjer opravijo maturo, tam pa se potem ustavi, saj ni služb. In spet naprej kmetujejo ... A kot pravi sogovornik, je vendarle pomembno, da pridobijo izobrazbo in si na ta način razširijo obzorja, to je delo za prihodnost.

Pomoč iz Slovenije

Pri delu v misijonih ima izjemno vlogo pomoč iz Slovenije. Financiranje misijonov poteka prek Misijonskega središča Slovenije, kjer ima vsak misijonar odprt osebni račun, na njem pa se zbirajo darovi. »Včasih sem presenečen, koliko posamezniki ali podjetja darujejo. Nekateri dvajset evrov, nekateri tisoč evrov ... Čisto vsak dar je dragocen in ljudje so res zelo odprti za pomoč misijonom. S pomočjo darov imam možnost pomagati revežem, kupiti riž, vzdrževati vozila. Za gradnjo šole pa po navadi prosim za zbiranje sredstev v okviru koledniške akcije v času svetih treh kraljev, ko otroci hodijo po hišah in prosijo za darove za šolo.« Pomagajo tudi druge organizacije, denimo Slovenska karitas, ki plačuje dve učiteljici v misijonu in podpira program Z delom do dostojnega življenja, preko katerega ob trajni mesečni podpori slovenskih družin družine v misijonu dobijo delo in plačilo zanj.

»Hvaležen sem vsem darovalcem. Misijonarji res lahko naredimo veliko dobrega, saj poznamo domačine in pomoč pride direktno do njih. Že z enim evrom na dan lahko družina kupi dva kilograma riža, in ker ni služb, je to za družino že skoraj preživetje. Pri tem pa nas vodi geslo: z delom do dostojnega življenja. Pomoč je namreč težko deliti vsevprek, saj bi jutri prišlo sto, naslednji dan pa tisoč ljudi, češ vsi smo reveži. Pomagamo, če je kdo bolan, invalid, sicer pa plačilo zaslužijo z lastnimi rokami, s čimer jim damo tudi dostojanstvo.«

Madagaskar se ti usede v srce

Na misijonu so pred pandemijo pogosto pomagali tudi prostovoljci iz Slovenije, zlasti mladi zdravniki, ki so bili običajno nastanjeni v Matangi, a so za kak teden prišli tudi v Manambondro, kjer so sprejemali bolnike. Zanimivo, največ potreb je po zobozdravniški oskrbi, saj imajo domačini veliko težav prav z zobmi.

V misijon so prihajali tudi študenti, ki so vodili oratorijske počitnice za otroke. Žal zadnji dve leti obiski niso bili mogoči, a misijonar Mesec upa, da se bo to kmalu spremenilo. In ko človek prebira vtise tistih, ki so na Madagaskarju preživeli le mesec dni ali pa morda leto, dve ali tri, ugotovi, da se je otok prav vsem globoko usedel v srce.

Tudi sogovornik pravi, da čuti podobno. A sprva tega ni verjel. »Po prvih desetih letih dela v prvem misijonu sem se vrnil in bil dve leti župnik v Stari in Novi Oselici v Poljanski dolini, vodil sem župniji 800 metrov nad morjem. Bila je zelo lepa izkušnja, tam živijo preprosti ljudje in zelo lepo smo se razumeli, res sem užival. A čez dve leti je spet prišla prošnja, škof mi je predlagal, da se vrnem, ker ni bilo drugega človeka, da bi vodil misijon. To je bilo zame kot klic nazaj in sem nanj odgovoril ter se vrnil ...«

Pomagal je laiški misijonar

Delo, ki ga opravlja, ga izpolnjuje, pravi. »Tukaj sem se res našel. V tem misijonu sem zdaj že skoraj deset let. Nekaj časa sem bil povsem sam, živel sem v leseni koči, polni mrčesa, podgan, brez tuša, vode. Živel sem čisto tako, kot živijo domačini. Šele po nekaj letih sem si zgradil hišo, že zato da imam stvari na varnem, da mi podgane ne požrejo knjig ... Sestre mi kuhajo, medsebojno si pomagamo. Šest let mi je pomagal laiški misijonar, strojni inženir Matevž Strajnar iz Želimelj, ki je bil izredno priden, požrtvovalen. Vsega se je lotil, varil je, vodil mizarsko delavnico in vse smo izdelali sami: pohištvo za šolo, za ambulanto, cerkev.« Delal je povsem prostovoljno, brez plačila. Pred kratkim se je vrnil v Slovenijo, sogovornik pa pravi, da ga bo pogrešal, saj sta lepo sodelovala.

In koliko časa sam namerava ostati med Malgaši? Kot pravi, je zdaj v tem misijonu deset let, to je nekako obdobje, ko naj bi prišlo do menjav, četudi nekateri misijonarji v istem misijonu ostanejo tudi po trideset let. »Po eni strani se navadiš, po drugi strani pa bom pripravljen oditi tudi drugam, če bo treba. To prepuščam v Božje roke ...«