Mednarodno priznanje

Razglasitev nove samostojne in neodvisne države postane dejanska in veljavna šele, ko jo kot tako priznajo še druge države. Tako je tudi mednarodno priznavanje Republike Slovenije potekalo skoraj celo leto …

Od Ljubljane do New Yorka

Prvo priznanje je prišlo iz Zagreba. »Prva država, ki nas je priznala, je bila sosednja Hrvaška. Slovenija in Hrvaška sta se namreč 25. junija 1991, ko sta razglasili samostojnost, medsebojno priznali, pri čemer se je Slovenija na ta dan tudi dejansko osamosvojila (prevzela nadzor nad carino, mejo in letališkimi stolpi na svojem ozemlju), medtem ko je bila hrvaška osamosvojitev sprva nekakšna operetna osamosvojitev oziroma osamosvojitev zgolj na papirju. Za nameček je Tuđmanova Hrvaška med vojno za Slovenijo križem rok opazovala, kako so enote Jugoslovanske ljudske armade (JLA) z njenega ozemlja vdirale na slovensko ozemlje.« Druga po vrsti je bila Litva, ki je bila sama tedaj delno že priznana, priznala nas je 30. julija 1991. Tretja je bila Gruzija, ki je svojo neodvisnost razglasila 26. maja 1991, nas pa je priznala 14. avgusta tega leta. Četrta je bila Latvija, priznala nas je 29. avgusta, 25. septembra pa kot peta še njena soseda Estonija. Baltskemu trojčku je s priznanjem Slovenije 12. decembra 1991 kot šesta sledila Ukrajina. Vse države, ki so nas priznale po Hrvaški, so bile nekdanje sovjetske republike. Potem pa je 19. decembra 1991 Sloveniji uspel 'veliki preboj'. Tistega dne so nas namreč priznale kar tri zahodne države: Nemčija, Švedska in Islandija. Toda: Nemčija in Švedska sta nas priznali z odlogom – njuno priznanje je začelo veljati 15. januarja 1992, islandsko pa je veljalo takoj. Vsa čast Islandiji! Največjo težo pa je imelo seveda nemško priznanje, saj je bilo izziv in pobuda drugim članicam EU, ki jih je bilo takrat dvanajst, naj enako storijo še one. V prvi polovici leta 1991 je prvemu sledil še drugi in odločilni val priznanj. Trinajstega januarja 1992 je našo državo priznal tudi Vatikan oziroma Sveti sedež, 14. januarja pa še državica San Marino. In potem je prišel odločilni dan, 15. januarja 1992. To je bil 'velik mednarodni dan za Slovenijo, saj so priznanja kar deževala'. Tega dne so nas priznale Evropska skupnost, Avstrija, Belgija, Bolgarija, Danska, Francija, Kanada (kot prva neevropska država), Madžarska, Malta, Norveška, Poljska, Švica in Velika Britanija. Naslednjega dne, 16. januarja, je sledil še en val, priznale so nas Argentina, Avstralija, Češkoslovaška, Čile, Liechtenstein, Nova Zelandija in Urugvaj. Italija nas je kot zadnja od sosed priznala 17. januarja, 14. februarja 1992 nas je priznala Rusija, 17. marca Japonska (kot prva azijska država) in 19. marca Bosna in Hercegovina. ZDA, ki so sprva odločno nasprotovale slovenski samostojnosti, so nas priznale 7. aprila, hkrati so priznale tudi Hrvaško in BiH. Baje, da 'so za dan priznanja Američani namenoma izbrali rojstni dan takratnega slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla'. Kitajska nas je priznala 27. aprila, Izrael 28. aprila, Indija pa 11. maja. V Združene narode je bila Slovenija kot 176. članica sprejeta 22. maja 1992, 14. maja 1993 pa je kot 27. članica tudi v Svet Evrope. Lahko bi torej povzeli, da je mednarodno priznavanje Republike Slovenije trajalo od 25. junija 1991, ko nas je priznala Hrvaška, do 22. maja 1992, ko smo bili sprejeti v OZN. Slovenijo je do zdaj priznalo 190 držav. Iz raznih oziroma neznanih razlogov nekatere države niso priznale, med njimi Zimbabve, Srednjeafriška republika, Čad, Kiribati, Solomonovi otoki, Lesoto, Svazi in Cape Verde. Zanimivo bi bilo poznati njihove razloge. (Vira: Wikipedija in Aleš Žužek, siol.net)

Junaka Toura, junaka Tokia

»Rad bi čestital Tadeju Pogačarju. Uspeva mu izjemna Dirka po Franciji. Razliko je naredil v eni etapi – proti Grand Bornandu, kjer je razbil Tour in ustvaril veliko razliko ... Prepoznati moramo velike šampione in on je eden izmed njih.

To je potrdil včeraj na prelazu Portet in danes na Luz Ardidenu z etapnima zmagama, ko je bil resnično najmočnejši.« Te besede je izrekel predsednik Francije Emmanuel Macron, na cilju 18. etape 108. Dirke po Franciji, kjer je na vrhu vzpona Luz Ardiden z aplavzom pospremil tretjo etapno zmago Tadeja Pogačarja na letošnji veliki pentlji. Francoski predsednik je zaploskal slovenskemu šampionu že drugo leto zapored. Lani je na Col de la Loze čestital takrat v rumeno odetemu Primožu Rogliču. Junaka Toura pa sta nato oba postala še junaka Tokia.

Po priznanju še prepoznavnost

Namesto sklepa lahko zapišemo, da so po mednarodnem političnem priznanju k večji prepoznavnosti Slovenije v svetu veliko prispevali tudi slovenski športniki. Tudi z uspehi na aktualni olimpijadi v Tokiu.