Noč v Ribnem, 33. del

Že po nekaj korakih pa nam je voda segala nad kolena. Vrnili smo se na breg, poskušali malo više, potem spet malo niže, toda voda je bila povsod pregloboka. V tem so oni iz postojanke prišli na rob savske struge in začeli streljati za nami. Niso nas sicer mogli opaziti, v kosti pa so nam vendarle nagnali strah. Nič več nismo smeli oklevati in čakati. Hlače dol in brž v mrzlo vodo. Kmalu nam je segala do pasu in morali smo dvigniti tudi srajce in bluze, če nismo hoteli imeti mokre. Orožje in obleko smo držali nad glavo. Bali smo se že, da se bomo morali znova vrniti, ko smo končno vendarle začutili, da voda postaja vse plitvejša. Tako smo dosegli drugi breg in kmalu našli tudi naše bojne tovariše. Drgetajoči od mraza smo se podali v strmi breg. Preostali del noči smo počivali na nekem seniku, kjer smo tudi dobili nekaj od tega, kar smo si »priborili« v Ribnem. Komaj se je zjutraj zdanilo, že je nad nami krožilo malo nemško letalo. V smrekovem gozdu pa se ni bilo težko skriti zvedavim očem tistega, ki je letalo vodil.

Pogumna odločitev

Naš partizanski bataljon se je tedaj zadrževal v Žetini, vasi pod Blegošem. Že nekaj dni nismo imeli opraviti s sovražnikom. Morda niso vedeli za nas, morda pa so bili zadovoljni, če so mogli v miru počivati v svojih utrjenih postojankah. Tudi mi nismo izzivali. Pač so naše patrulje odhajale na teren, vendar samo toliko, da smo bili varni pred morebitnim presenečenjem. Tudi sam sem s svojim brenom in pomočnikoma moral nekajkrat malo na oglede. Ko smo se nekega dopoldneva vrnili iz takega sprehoda, so me poklicali v kmečko hišo. Kaj bi moglo to pomeniti, sem se vprašal ... Tudi ko sem vstopil v prostrano sobo in tam našel tri ali štiri tovariše, mi ni bilo še nič jasno. Tudi oni niso vedeli nič več kakor jaz. Kmalu je vstopila politdelegatka Rezka. Brž nam je postalo jasno, da smo čakali prav njo. Za vse nas je imela polna usta pohvale in priznanja. Povedala nam je, da so na štabu bataljona in v partijski celici obravnavali naše zadržanje in so sklenili, da nas v znak priznanja za naše delo sprejmejo v članstvo komunistične partije. To da je največje priznanje in največja nagrada, ki jo je v teh časih sploh mogoče doseči. S tem bomo uvrščeni v »avantgardo« delavskega razreda in naše borbe. Ker pa je članom partije potrebna najširša politična izobrazba, ker morajo pokazati in dokazati vso predanost Marksovi, Leninovi in še posebno Stalinovi politični liniji, bomo takoj začeli študijo del navedenih ideologov. To delo bomo nadaljevali vselej, kadar nam bodo okoliščine to dovoljevale. Vse dotlej da bomo razumsko in moralno dorasli velikim smotrom in vzorom … Nenadna novica me ni prav nič zmedla. Takoj sem se zavedel vzrokov in posledic. Bil sem sposoben vse spremljati, dojemati in ocenjevati. Videl sem vzvišenost in samozadovoljstvo Rezke, ki je izmed vseh bila odbrana, da nas tako zelo osreči. Videl sem tudi zadovoljstvo in ponos mojih izbranih tovarišev. Spričo razpoloženja, ki je tedaj vladalo v našem okolju, sem razumel tudi lesk v njihovih očeh … Še preden pa smo začeli delati, sem prosil za besedo. V besedah sem bil čisto kratek. Povedal sem, da mi snov, ki naj bi jo tukaj obravnavali, nikakor ni neznana. Zato menim, da mi predvidena predavanja niso potrebna. Tudi ne želim postati član KPJ. Takoj sem lahko spoznal, da Rezka nad mojimi besedami niti ni bila presenečena. »Saj zate smo že tudi sami govorili, da morda ne boš maral postati član. Če je tako, pa lahko takoj odideš.« Torej so me vendarle poznali že preje. Pa so vseeno poizkusili, če bo morda v meni le prevladalo samoljubje (morebiti so oni to imenovali drugače?) pred ukoreninjenim prepričanjem. Tovariši, ki so bili z menoj, so kar zijali nad mojimi besedami. Niso bili v stanju razumeti, kako sem mogel zavrniti tako veliko nagrado. Ko sem odšel, so odzdravili mojemu pozdravu in začeli delati. Morda se je kdo od njih spomnil tistega doživetja kdaj pozneje … Jaz sem ponosno in samozavestno zapustil tisto učilnico. Tudi v prihodnje sem ostal pogumen borec za svobodo našega tako trpečega in preizkušanega naroda. Te opisane odločitve pa mi še nikoli ni bilo žal!

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Zanimivosti / sreda, 18. september 2019 / 15:26

Prva ustava ZDA

Dne 17. septembra leta 1787 je bila sprejeta prva ustava ZDA, ki je iz majave konfederacije ustvarila trdno federativno državo. Ustavo so začeli uporabljati leta 1789, ko je postal George Washingto...

Objavljeno na isti dan


Prosti čas / torek, 8. januar 2013 / 07:00

Tednik dopolnil 30 let

Oddaja Tednik je včeraj praznovala 30. rojstni dan. Častitljiva obletnica je v slovenskem medijskem prostoru nedvomno svojevrsten dosežek, zato so ji ustvarjalci namenili pozornost skozi vso odda...

Slovenija / torek, 8. januar 2013 / 07:00

Hokejisti na Plečnikovem stadionu

Naši državni hokejski prvaki navdušujejo z igranjem na bežigrajskem stadionu, končno pa se bo prek luže začela nova sezona v ligi NHL, kjer pa vsaj na začetku ne bo igral Anže Kopitar, ker si je poško...

Zanimivosti / torek, 8. januar 2013 / 07:00

Jaslice prvič postavili zunaj

Luže - V božično-novoletnem času dobivamo v uredništvo slike zanimivih jaslic. Nekaj nam jih je poslala tudi Rafka Sajevic z Luž. Kot je zapisala, so jaslice tokrat prvič postavili zunaj....

Prosti čas / torek, 8. januar 2013 / 07:00

Navdušujejo z mladostno energijo

Kulturni hram Ignacija Borštnika v Cerkljah je bil znova napolnjen do zadnjega kotička - več kot šeststo obiskovalcev je uživalo v nastopu domačega Zbora animatorjev.

Gospodarstvo / torek, 8. januar 2013 / 07:00

Razstava trofej uplenjene divjadi

Lovska družina Jezersko je lani izpolnila letni načrt odvzema iz lovišča.