Skicirke so njeni dnevniki

Maruša Žemlja, osemindvajsetletnica iz Hlebc, je arhitektka, ki jo navdušuje ilustracija. Skicirka je njen dnevnik. Včasih uporabi svinčnik, drugič akvarelne barve. Njeno ustvarjanje pripoveduje zgodbe.

Ko je Maruša Žemlja izbrala študij arhitekture v Ljubljani, je vedela, zakaj. Zanimale so jo tako estetika kot ročne spretnosti, predvsem risanje. V času študija je spoznala tudi grafično oblikovanje in si v tej branži poiskala študentsko delo.

V njenem življenju nikoli ne (z)manjka projektov. Ko je zaključila fakulteto, se je odločila za samostojno pot. Projekti, ki se jih loteva, so različni. Pri arhitekturi jo zanimajo zlasti prenove stanovanj. Kar se grafičnega oblikovanja tiče, si je sčasoma pridobila redne stranke, s katerimi sodeluje. V okviru Escapeboxa, agencije, ki se ukvarja z marketingom, igrifikacijo in kampanjami, je oblikovala igrice in kvize za njihove kar precej velike naročnike. »Pa še več rišem,« pove. Letos je ilustrirala tudi veliko t. i. pravljičnih poti za otroke. »Ena je na Homu pri Bledu, druga gre okoli jezera; in drobna učbenika, ki otroke popeljeta v travniško ali gozdno pustolovščino in ju lahko uporabijo kjerkoli.« Zaupa nam še, da trenutno z Majo Jenko in Tinetom Pintarjem razvijajo za zdaj unikum v svetovnem merilu: platformo za tradicionalne obrti (Traditional crafting), kjer bo razloženo, kaj neka umetnostna obrt je in kje oziroma pri kom se je mogoče te obrti naučiti ali se podrobneje seznaniti z njo. »Za zdaj se posvečamo območju Slovenije, potem pa naprej,« pojasni.

Vrnemo se na risanje, saj Maruša Žemlja kljub vsemu še vedno najraje riše.

Nekaj časa je risala z eno črto. Glasno pomisli, da je zanimivo, kako jo je potegnilo v svet ilustracij. »Imela sem namreč neko obdobje, ko sem se iskala. Bila sem nekaj, kar sem čutila, da nisem. Morala sem najti svoj prostor pod soncem. In v tistem času sem ogromno problemov rešila s pomočjo risbe. V roko sem vzela skicirko in svinčnik in sem risala tisto, kar sem čutila. Tako se je iz vsega razvilo kar nekaj stilov, nastalo več različnih ilustratorskih jezikov,« pripoveduje Maruša Žemlja, saj največkrat ilustrator najde en jezik, a ona se ne omejuje, pojasni. »En dan rišem v akvarelni tehniki, en dan z eno črto. Marsikdo bi se vprašal, kaj sploh počnem, ker nimam neke likovne podlage, vendar se mi zdi, da ko domišljiji daš prosto pot, nastanejo lepe stvari. Mislim pa, da moji končni izdelki bolj pripovedujejo zgodbe, kot pa bazirajo na neki estetiki oziroma všečnosti.«

Skicirke so pravzaprav njeni dnevniki. Vse, kar nastane, Maruša bodisi komu podari bodisi shrani doma. Pove tudi, da vse slike vedno ne uspejo. O svoji razstavi še ni razmišljala. Pravi, da bo, ko bo čas zanjo. »Sedaj sem se lotila še pridobivanja naravnih barv,« se navihano zasmeje. Je namreč predana ekološkemu načinu življenja, in ko jo je prvič »prijelo«, da bi risala v akvarelni tehniki, je za svoj podvig potrebovala akvarelne barve. Te pri nas niso bile poceni, alternativa iz Kitajske pa ni bila skladna z njenim načinom življenja. In se je lotila pridobivanja naravnih barv iz gline in ilovice. Pove, da rada eksperimentira, in doda, da ne mara izraza umetnica; zato ima svoj pogled na umetnost. »Imamo različne jezike izražanja. Včasih je tako, da tistega, kar čutimo, ne znamo povedati – in takrat nas ne sme biti strah: vzamemo v roke papir in svinčnik in rišemo.« Pa če so to na začetku le »krace«, meni. »Meni je to spremenilo življenje. In tudi če se bojiš praznega lista papirja, ni nič narobe, če poskusiš, ker je lahko zelo zabavno,« zaključi.