Veliki zdraviliški kraji

Mednarodni projekt Veliki zdraviliški kraji Evrope slavi: Unesco je na svoj seznam svetovne dediščine uvrstil enajst evropskih kopaliških krajev, kar je veliko priznanje za zdraviliški turizem in kulturo …

Pozlačenih enajst zdravilišč

Na Unescovem seznamu so tako po novem belgijski Spa, 'češki zdraviliški trikotnik' Karlovy Vary, Františkovy Lazne in Marianske Lazne, francoski Vichy, nemški Bad Ems, Baden-Baden in Bad Kissingen, italijanski Montecatini Terme, britanski Bath in avstrijski Baden. Gre za posebno panogo zdraviliške in turistične dejavnosti, ki se je v Evropi razvila zlasti v zadnjih dveh stoletjih. Sicer pa je evropska kopalna tradicija še starejši pojav, sega v antiko in ne vključuje le kopališč in zdravilišč v ožjem pomenu, ampak tudi z njimi neločljivo povezane dele infrastrukture, kot so hoteli, promenade, gledališča, parki in obsežna stanovanjska območja.

Spa, Bad(en), Bath, Terme

Prvi na navedenem seznamu je belgijski Spa. To je zdraviliško mesto in občina v vzhodni belgijski regiji Valoniji. Kraj leži v dolini sredi hribovja Ardeni, približno 35 km jugovzhodno od središča Liega in 45 km jugozahodno od nemškega obmejnega mesta Aachen. Po svetu je Spa poznan po svojih zdravilnih vrelcih, kot tak je dal svoje ime vsakemu kraju, ki poseduje izvir vode z zdravilnimi učinki – 'spa'. Ta beseda izhaja iz valonske besede espa, ki pomeni izvir, vodnjak. Danes je mesto poznano tudi po prizorišču dirke Formule 1 za Veliko nagrado Belgije, ki se odvija vsako leto na dirkališču Circuit de Spa-Francorchamps. Sicer pa so sama po sebi zgovorna tudi imena drugih kopaliških krajev na Unescovem seznamu. Nemška se začenjajo z 'bad(en)', angleško je 'bath(room)', italijanske so 'terme', tudi češki Vary so iz vodnih virov … Tudi v slovitem nemškem Baden-Badnu so si terme omislili že stari Rimljani. V 19. stoletju pa je ta kraj postal drugi dom tedanje ruske elite. Tukaj so letovali znani ruski književniki, tudi Fjodor Mihajlovič Dostojevski, in ruska carska družina. Zaradi nekdanje slave pa mesto danes spet obiskuje novokomponirana ruska bogataška družba, ki nakupuje na modnem bulvarju Sophienstraße in v pregrešno dragih trgovinicah v drevoredu pred Kurhausom. Ruski gostje pa so še posebej dobrodošli v igralnici, ki jo je igralka Marlene Dietrich nekoč opisala kot najlepšo na svetu. No, »najlepša« je gotovo še marsikatera druga, vsekakor pa je kazino v Baden-Badnu najstarejši v Nemčiji … (Vir: Wikipedija)

Dostojevski v Baden-Badnu

In prav ta 'baden-badenski' kazino je postal igralniški poligon Dostojevskega. Letos, ko literarni svet obhaja 200. obletnico njegovega rojstva, velja spomniti tudi na njegovo igralniško zasvojenost. Preberimo, kaj je o tem napisala njegova najbolj aktualna biografinja Ljudmila Saraskina. »V Baden-Baden sta se /pisatelj in njegova soproga Ana Grigorjevna/ preselila zaradi manične ideje, da v igralniško mesto ne bi prihajala le od časa do časa, ampak živela tam stalno in dolgo. Igral je vsak dan po več ur in to je trajalo petdeset dni, dokler ni otopel in začel omedlevati. Zaigral je predujme Katkova, denarna nakazila tašče in posojila pisatelja Gončarova, ki je igral v isti igralnici. Ura, poročna prstana, broške in uhani (ženina porodna darila), njena mantilja, krznen plašč, dve pražnji obleki, vijoličasta in zelena, njegov topli plašč in frak so se malodane vsak dan selili iz najetega stanovanja v zastavljalnice. Ko ni ostalo ničesar več, se je F. M. posipal s pepelom in ni skrival solz: 'Še zadnje sem ti ukradel, odnesel in zaigral.' – 'To je bilo nekaj grozljivega, popolnoma se je polastilo mojega moža in ga ni izpustilo iz svojih težkih verig,' se je spominjala Ana Grigorjevna. Tukaj, v Baden-Badnu, se je nrav moža igralca razkrila v celoti in izkazalo se je, da je vse stokrat hujše kot v romanu. V nezadržni želji, da bi igral, vsako uro in minuto, ga nič ni moglo spraviti k pameti – niti njena težka nosečnost s hudimi glavoboli in stalnim bruhanjem, niti njene obupane solze, ko je čakala, da se vrne z rulete, niti revno stanovanje z dvema sobicama nad kovačnico z zoprno gospodarico, ki sta ga najela, ker je bilo poceni, in v katerem ju je že ob svitu budilo udarjanje kovačevega kladiva, niti njena črna suknena oblekica, oguljena, vroča, tesna, ki jo je dan za dnem nosila med nališpanimi damami ...« (Vir: Ljudmila Saraskina, Dostojevski, prevedel Borut Kraševec, Ljubljana, 2021, str. 412–413.) Ali sta se pisatelj in njegova žena tudi kaj namakala v badenskih kopelih, mi ni poznano. Škodilo jima gotovo ne bi … Skratka: mnoga kopališča so tudi zdravilišča, v nekaterih od njih pa so zraven tudi igralnice, te pa so marsikomu v pogubo.