Od zvezdic do angelskih laskov

Občina Kamnik je imela v prejšnjem stoletju vrsto velikih in uspešnih tovarn, manj znano pa je, da je v Šmarci delovala tudi tovarna testenin, kjer so bili izjemno inovativni in iznajdljivi. Spomine na to obdobje s panojsko razstavo to poletje obujajo v Medobčinskem muzeju Kamnik na gradu Zaprice.

Kamnik – Razstava z naslovom Makaroni in kofe iz Šmarce, ki je na ogled na dvorišču gradu Zaprice, obuja tovarno testenin Triglav, ki je v prvi polovici prejšnjega stoletja v Šmarci izdelovala testenine in večinoma žitno kavo.

»Panojske razstave so se v zadnjem času izkazale za zelo hvaležne, saj obiskovalcev dolgo nismo mogli gostiti znotraj prostorov muzeja. Panoji tudi lepo popestrijo stene na našem dvorišču, ne nazadnje pa nas je k temu napeljala tudi sama tematika tokratne razstave – predmetov, ki bi bili še povezani s to tovarno, razen starih fotografij, nekaterih dokumentov in znamenitega kataloga ni več, saj so ljudje hrano pojedli, stroje pa so po propadu tovarne prodali,« nam je povedal avtor razstave Marko Kumer, ki je veliko zanimivosti o tovarni zbral tudi v priložnostnem katalogu.

Zgradili lastno elektrarno

Tovarna testenin in pražarna kave je v Šmarci delovala od konca prve svetovne vojne. Njene korenine segajo v lokalno Živinorejsko zvezo, ki je bila ustanovljena na bližnjem Homcu, delniška družba, kamor so investirali predvsem okoliški podjetni kmetje, pa je postala leta 1919. V naslednjih letih so se podjetju kot novi delničarji denimo pridružili tudi homški župnik Anton Mrkun, dunajski industrialec Arthur Willheim in ljubljanski trgovec Viktor Vokač.

V tovarni je že na začetku zadišalo predvsem po žitni kavi in kavnih nadomestkih, testeninah in marmeladi. Za izdelovanje testenin so kupili mešalni stroj, valjar in stiskalnico, za žitno kavo pa so zgradili samostojno stavbo – pražarno s pečjo in pripadajočim 15-metrskim dimnikom. Po težavah z elektriko, ki je bila zelo nezanesljiva, so si leta 1928 postavili lastno elektrarno. Dela jim ni manjkalo, zato so delali v kar treh izmenah.

Špagete imenovali vrvice

Kot je poudaril Kumer, je njihova ponudba na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja obsegala 29 vrst testenin od angelskih laskov do špagetov, ki so jih takrat imenovali vrvice. Vrste testenin so lično ilustrirane izdali v posebnem reklamnem katalogu. Razporejene so bile od številke 1, pod katero najdemo običajne makarone, do številke 29 – ravnih angelskih laskov, primernih za jušno zakuho, vmes pa še rezance za juho v različnih velikostih, polžke različnih oblik in najrazličnejše jušne zakuhe (kolački, zvezdice, krpice …). Predvsem otrokom v veselje so bile na prodaj testenine v obliki črk in malih živalic. Izdelke so pakirali v zaboje likalnih mizarjev po 30, 40 ali 60 kg, za maloprodajo pa v polkilogramske papirnate zavitke ali kartonaste škatle. V tovarni so se že takrat obnašali zelo osveščeno in družbeno odgovorno, saj so po ugodni ceni prodajali tudi odrezke makaronov – torej tiste dele, ki so ostali po rezanju na predpisane dolžine.

Kot še lahko preberemo v katalogu, so pšenično moko za testenine kupovali predvsem v Banatu, ki so jo do Jarš spravili po železnici, od tam do Šmarce pa s konjskimi vpregami. Izdelke so sušili s pomočjo peči na trda goriva in z ventilatorji na električni pogon. Ko pa so iz vojske, ki je bila prav tako njihov naročnik, dobili večja naročila, piše, da so cele plahte rezancev sušili kar na soncu.

Tudi pražarna je bila polno zasedena, v tovarni, kjer so imeli zaposlenih petnajst delavcev, pa so na leto proizvedli 190 ton testenin iz pšenične moke ter 90 ton kavnih nadomestkov iz ječmena in rži. Pravo kavo so pražili redko – predvsem za vojsko.

Izdelke so prodajali po vsej Sloveniji, celinski Hrvaški, Dalmaciji in Bosni.

Eni od začetnikov kataloške prodaje

Tovarna Triglav je bila pri promociji in prodaji svojih izdelkov, združenih pod blagovno znamko Apetit, zelo inovativna. Uvedli so količinske popuste in kataloško prodajo, ob nakupu izdelkov pa so svojim kupcem (ti so lahko zbirali kupone) podarili predpasnik, ruto ali brisačo.

Leta 1948 je tovarna z nacionalizacijo postala obrat kamniške Ete, leta 1963 pa se je njena zgodba končala. Razstava bo na ogled še do 25. septembra.