Naprej v preteklost?
V letih pred epidemijo bi v tem obdobju, sredi julija, stopili v vrhunec poletne turistične sezone. To je bil čas, ko so gorenjska turistična središča preplavili predvsem gostje iz tujine, domačini pa smo se – nekateri bolj, drugi manj potrpežljivo – izogibali zastojem na cesti, gnečam ob jezerih in rekah ter navalu navdušencev nad gorami na planinskih poteh, obenem pa vzdihovali nad cenami, ki so lezle v nebo.
Turizem je prešteval goste, nočitve in porabljeni denar, z godrnjanjem nezadovoljnega lokalnega prebivalstva in stiskami preobremenjenih delavcev, zaposlenih v turizmu, se, roko na srce, nihče ni prav veliko ukvarjal.
Marsikaterega domačega delavca je nadomestil cenejši kuhar, natakar, sobarica ... z območja držav nekdanje Jugoslavije, domačini so, sploh tisti (iz leta v leto številnejši), ki so si z oddajo nastanitev malce popravili družinski proračun, tja do jeseni tudi počasi pozabili na gnečo, kolone in visoke cene.
Epidemija je lani tudi na področju turizma tako rekoč vse, kar smo poznali v zadnjih desetletjih, postavila na glavo. Sezono so reševali predvsem domači gostje, ki so jih k počitnikovanju v Sloveniji spodbudili turistični boni. Ni bilo malo Slovencev, ki so se prvič povzpeli na Blejski grad, si drznili preživeti konec tedna v za naše razmere mondeni Kranjski Gori ali pa so svoj mir za poletni oddih namesto na oddaljenem dalmatinskem otoku našli v enem od slikovitih kotičkov Bohinja. Prvič po dolgem času se je zazdelo, da je turizem domačega gosta vesel.
Za letos so turistični delavci upali, da se bodo z umiritvijo situacije vendarle začeli vračati tudi tuji turisti. Nekaj se jih je res, prvi junijski rezultati kažejo, da se stvari vendarle obračajo na bolje. A od nekdanje »normalnosti« smo še daleč. Skupin gostov iz oddaljenih čezmorskih dežel zagotovo še nekaj časa ne bo k nam. A bodo zagotovo spet prišli. Kako ne, ko pa je Gorenjska eden najlepših koščkov Evrope ... To smo zdaj, ko smo se bili nekako prisiljeni postaviti tudi v vlogo obiskovalcev, vendarle ugotovili tudi sami.
Vprašanje, ki se zagotovo poraja številnim, pa je, kakšna je tista normalnost, v katero se želimo vrniti. Ob vsem hudem, kar smo na različnih področjih doživeli ob epidemiji, nam je ta vendarle dala tudi priložnost – čas za razmislek, ki ga prej, ob vedno novih in novih presežkih preteklih sezon, nismo imeli. To dragoceno darilo velja izkoristiti; znanja in izkušenj je zagotovo dovolj, da se turizem, ta tako pomembna gospodarska panoga na Gorenjskem, na noge postavi na način in v obliki, ki bo pravičnejša in prijaznejša, kot je bila. Za vse, ki smo v njej na kakršenkoli način povezani.