Poezija + likovno = koncept

V Galeriji Prešernove hiše je na ogled razstava risb Nejča Slaparja iz obdobja zadnjih petih let. Sledi še zanimiva dokumentarna postavitev o dveh umetniških projektih, ki jih je mojster črte v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zasnoval skupaj s pesnikom Francetom Pibernikom.

Misel, ki jo je v zaključku besedila ob aktualni razstavi v Galeriji Prešernove hiše v katalog zapisala kustosinja postavitve Maja Medja o tem, kar si ogledujemo, in o avtorju razstavljenih risb Nejču Slaparju, pove zelo veliko. Takole gre: »Razstavi Grafični prostor poezije in Barvni prostor poezije seveda tudi kažeta, da dejavnost, ki bi jo lahko povezali z novimi umetniškimi praksami in neoavantgardno umetnostjo v sedemdesetih letih pri nas (po razpustitvi umetniške skupine OHO leta 1971), ni bila omejena le na središče, Ljubljano, temveč se je dogajala tudi v manjših mestih, med njimi tudi Kranju (asociacija West–East, Studio Signum).« Te besede bi bile v maniri konceptualne umetnosti lahko zapisane tudi na začetku ali v sredini besedila. Vedno znova namreč obiskovalca seznanijo z močjo ustvarjalnega zanosa Nejča Slaparja in skupin, v katerih je sodeloval. Umetnikovo delo seveda lahko razumemo le v sosledju z aktualnimi umetniškimi smermi časa pred štiridesetimi in več leti. Slapar je bil takrat tako zelo »in«, kot bi rekli danes.

Tokratna razstava v Prešernovi hiši je zasnovana dvodelno. V prvem galerijskem delu je na ogled ožji izbor značilnih bravuroznih črno-belih risb s tušem manjšega formata, ki so kontinuirano nastajale v zadnjih petih letih. »Doma imam več sto takih risb. Gre predvsem za študije črte kot take, razmerij med njimi in različnih kombinacij, ki jih te omogočajo. Rešitve so običajno zelo minimalistične,« pove Slapar, ob tem pa Medja, ki je za razstavo izbrala 25 del enotnega formata, dodaja, da jih avtor tudi po štiridesetih letih še vedno riše analogno s pomočjo ravnil in šablon. »V času op arta so mnogi raziskovali v računalniški umetnosti, Nejčeve risbe so bile takrat in so zdaj narejene ročno, čeprav spominjajo na računalniške.« Ob razstavljenih delih bi lahko celo rekli, da avtor konstantno vzdržuje risarsko kondicijo.

Drugi del razstave je posvečen sodelovanju med Nejčem Slaparjem in Francetom Pibernikom. Postavitev v drugem prostoru galerije in v kleti se z redkimi ohranjenimi ter na novo pridobljenimi deli, osnutki in dokumentarnim gradivom nanaša na razstavi Grafični prostor poezije (1976) in Barvni prostor poezije (1980), ki sta bili postavljeni v Prešernovi hiši. Slapar in Pibernik sta pri obeh sodelovala ustvarjalno, angažirano in s študijskim pristopom, vsak s svojo avtorsko poetiko in s svojimi pogledi na vprašanja umetnosti, aktualna v poznih sedemdesetih letih preteklega stoletja.

»V sedemdesetih sem večkrat razstavljal v Prešernovi hiši, dr. Cene Avguštin mi je pri tem zelo pomagal. Pibernik je takrat opazil moje delo in me povabil k sodelovanju, da bi moje risbe združila z njegovimi pesmimi. Veliko sva se dobivala in usklajevala besedilo pesmi in grafične linije,« se spominja Slapar. Pibernika je bolj kot visoki modernizem zanimala neoavantgarda. »K meni je prinesel tipkopise, pripravljene za grafična dela. Tu je na ogled nekaj tipkopisov, ki sem jih hranil doma, ter dva osnutka in dve originalni grafični deli. Druga dela so se žal porazgubila.« Kot pove Maja Medja, na ta način posredno poskušata predstaviti takratni razstavi in sodelovanje med likovnikom in pesnikom. Razstavljeni tipkopisi delujejo kot intimni zapisi z nekaj pisnimi intervencijami. Pesmi imajo bolj poletno tematiko in reference na pesniku ljube avtorje ter povezave kmečkega življenja in sodobnosti, v njih pa je zajeta tudi duhovna religiozna plat.

Konkretno-vizualni grafični in barvni likovni eksperiment Nejča Slaparja in Franceta Pibernika je stroka (dr. Cene Avguštin, Andrej Pavlovec, Franc Vurnik, Igor Gedrih) sprejela zelo pozitivno. V kleti je še na ogled edino ohranjeno platno z razstave Barvni prostor poezije, preden se spustimo v klet, pa so na steni še črno-bele fotografije z ene Nejčevih konceptualnih razstav, ki jih je takrat posnel Marko Aljančič, v njegovem arhivu pa našel sin Gregor Aljančič.

Nejč Slapar se tako vrača v Galerijo Prešernove hiše, ki mu je nudila prostor tudi za njegovo prvo razstavo leta 1968. Razstava bo na ogled do konca avgusta, ob tem pa bo 17. avgusta, ob 20. uri pod lipo na dvorišču gradu Khislstein pogovor z Nejčem Slaparjem, dogodek pa bo spremljala skupina Slutnja poletja.