Kralj Ojdip v velikem gledališču

Sofoklejeva tragedija Kralj Ojdip v režiji Janeza Venclja in izvedbi Združenega medvoškega gledališča že tri konce tedna navdušuje v gledališču na prostem.

Medvode – Ljubiteljski gledališki zanesenjaki na medvoškem so tokrat v najmanj dveh točkah presegli običajno ljubiteljsko odrsko delovanje – posegli so po enem najzahtevnejših del klasične dramatike Sofoklejevem Kralju Ojdipu ter tragedijo uprizorili v celoti, torej tudi v verzu, in pa v dejstvu, da so se v veliki ekipi zbrali igralci in drugi ustvarjalci iz gledaliških skupin, ki delujejo v občini. Moči so v novopoimenovanem Združenem medvoškem gledališču združili KUD Fofité, KUD Smlednik, KUD Oton Župančič Sora, KUD Fran Saleški Finžgar Senica, KUD Pirniče, v organizacijski del predstave na prostem pa sta se vključila tudi Javni zavod Sotočje Medvode in občinska kulturna zveza. To je vsekakor pohvale vredno.

Kralj Ojdip je eno temeljnih besedil evropskega in tudi svetovnega gledališča, ki ga na profesionalnih odrih uprizarjajo že stoletja in je po zgodbi, ki jo pripoveduje, univerzalno. Kot je zapisal režiser in tudi igralec Janez Vencelj, izbira te klasične grške tragedije ni bil naključna. Napisana je bila prav v času atenske epidemije kuge, torej v času po tej plati podobnem našemu zadnjemu letu in pol. Tragedija s svojo zgodbo sicer govori o davnem času, o drugem mestu, drugačni epidemiji, a hkrati govori o človekovi usodi in odgovornosti, ki jo ljudje nosimo s seboj, govori o ljudstvu in oblasti. In tudi o naši krhkosti, ko v različnih situacijah reagiramo prav ali narobe – vedno znova pa predvsem človeško. V stari Grčiji je sicer šlo za prerokbe bogov, ki jim slehernik ne more ubežati, medtem ko si v sodobnem času usodo pišemo sami – no, vsaj mislimo tako.

Medvoščani so si izbrali kar primeren ambient na prostem ob mestni tržnici in si s tem »podarili« tudi dokaj velik uprizoritveni prostor. Scenografija je sicer preprosta s črnim ostenjem v ozadju odra, so pa nekaj dodatne mističnosti vnesli v predprostoru z ognjem v sredini in baklami. Scena tako igro ob tem, da igralci na obrazu vseskozi nosijo izdelane maske, dela še nekoliko bolj klasično grško.

V dveh urah nam združena igralska ekipa pripoveduje znano zgodbo. Mati Jokasta (igra jo Barbara Jakopič Kraljevič), žena Tebanskega kralja, ob prerokbi, da bo ubil svojega očeta in postal njen mož, novorojenega sina pusti v oddaljenem kraju. Pastir mu ohrani življenje in ga prinese paru v Korint, kjer ta tudi odraste. Tudi Ojdip (Matej Ulčar) v svetišču izve za prerokbo, da bo ubil očeta in se poročil z materjo, zato se odpravi proč od krušnih staršev. Na poti ne vedoč, za koga gre, v prepiru ubije svojega očeta. Ko prispe v Tebe, izve, da je bil umorjen njihov kralj in je mesto na milost in nemilost prepuščeno Sfingi. Pošast mu zastavi vprašanje, Ojdip pravilno odgovori, jo s tem premaga in zasede prestol ter se – kot sledi po prerokbi – poroči s svojo materjo. Ko po letu dni mesto želi rešiti prekletstva kuge s tem, da najde tistega, ki je ubil kralja, se zanka okrog njega vse bolj zateguje. V iskanju krivca se ob morda novem pretendentu za prestol Kreonu (Janez Vencelj) počasi razkriva resnica. Razkrije jo modrec Teresias (Katja Kutnjak). Razplet je tragičen – ko mati izve, da se je poročila s sinom, naredi samomor, Ojdip pa si iztakne oči. Prestol in otroke tako prevzame Kreon.

Zgodba se odvija počasi, jasno in je obogatena z različnimi odrskimi elementi, ki gledalca popeljejo v starogrško gledališče. Vencelj ob odlični dramaturgiji predstave – občinstvo se v pripovedi prav nič ne dolgočasi – skozi predstavo suvereno vodi veliko zasedbo, naj gre od zahtevnejših že omenjenih vlog izkušenih medvoških igralcev do mladih sil, ki v zboru meščanov dajo pomemben prispevek k predstavi. Vsekakor dober izbor je Matej Ulčar, ki je v glavni vlogi Ojdipa obvladujoč celoten igralski spekter vsekakor ustvaril igralski presežek. Na mestu so tudi preostali nosilci zahtevnejših vlog, posebej zanimiv pa je izbor pripovedovalke, saj v operni maniri igro povezuje pevska solistka Edita Garčević Koželj (v alternaciji tudi Barbara Sorč). Ob režiji in dramaturgiji Janeza Venclja je scenografija delo Mitje Ožbolta, kostume je pripravil Lea Čebašek, maske izdelala Karmen Jeraj, glasbo, ki je vsekakor izjemno pomemben del predstave, pa Vitja Avsec. Zagotovo velja pohvalo dati tudi tehnični ekipi predstave, ki ji je uspelo na prostem pripraviti pravo gledališko vzdušje.

Po letu in več gledališke suše, k čemur so seveda pripomogli ukrepi ob epidemiji, se ljubiteljsko gledališče v dobri kondiciji vrača na medvoški oder. Še ta petek in soboto, 9. in 10. julija, ob 21. uri.