Sto let Klinike Golnik

Doc. dr. Aleš Rozman, dr. med., spec., direktor Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik

Načrtujete kakšno večjo investicijo?

Zadnja večja investicija na območju Klinike Golnik je bil med drugo svetovno vojno infekcijski oddelek, ki pa se zdaj že praktično podira, stavba je dotrajana. Že dlje časa smo poskušali najti rešitev, da stavbe statično obnovimo in energetsko saniramo, a nekako ni bilo uspeha. Šele epidemija covida-19 je nazorno pokazala, da je treba posodobiti infrastrukturo našega zdravstva. Na srečo smo Kliniko Golnik uvrstili v projekt React-EU, ki nam bo omogočil, da zgradimo sodoben izolacijski oddelek. V njem bomo uredili tudi Nacionalni laboratorij nivoja BSL-3 za tuberkulozo, saj smo edina balkanska država, ki takšnega laboratorija še nimamo. Vzpostavili bomo oddelke za izolacijo, ki jih bo mogoče uporabljati za izbruhe covida-19, gripe in drugih nalezljivih okužb dihal.

Kako daleč ste s projektom?

Smo v fazi pridobivanja dokumentacije, gradbenega dovoljenja. Takoj zatem bomo objavili javni razpis za izvajalca del, s katerimi bi morali začeti proti koncu letošnjega leta, saj je rok za dokončanje del že konec leta 2023. To je zelo malo časa, in če se bomo držali načrtovane časovnice, bomo, vsaj mislim tako, v vsej sodobni zgodovini Slovenije prva zdravstvena ustanova, ki bo v tako kratkem času zgradila nov objekt. To je edinstvena priložnost in resnično upam, da ne bo vmes nepričakovanih birokratskih ovir in da bomo evropska sredstva, ki so na voljo, tudi izkoristili v dobrobit državljanov.

Leta 1921 je bila to bolnišnica za bolnike s pljučno tuberkulozo. Leta 2021 Klinika Golnik ostaja referenčna ustanova za zdravljenje tuberkuloze pri nas.

Tuberkuloza še vedno obstaja, ni pa to več javnozdravstveni problem velikosti, kot je bil pred stotimi leti. Takrat je bila to bolezen z veliko pojavnostjo, približno tretjina obolelih (med njimi je bilo veliko mladih) je umrla. Nekateri bolniki so se zazdravili, vendar niso doživeli pričakovane življenjske dobe po tem. V petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so prišli antibiotiki za zdravljenje tuberkuloze, se je praktično zgodil čudež, kar bi bilo primerljivo s tem, da bi danes naredili učinkovito zdravilo za vse vrste raka.

Trenutno je v Sloveniji okoli sto bolnikov s tuberkulozo letno, od tega je polovica starejših ljudi, ki so v mladosti dobili bacil in se okužili, niso pa zboleli; na pozna leta, ko odpornost pada, se je bacil reaktiviral. Potem imamo marginalne skupine s slabim življenjskim slogom in pa pomembno skupino, priseljence oziroma delovne migrante, ki prihajajo iz dežel z večjo prevalenco. To je eden glavnih bazenov, iz katerih prihaja tuberkuloza na Zahod. Ohraniti moramo budnost, da se tuberkuloza znova ne razplamti.

Predvsem v deželah nekdanje Sovjetske zveze in še ponekod drugje po svetu se je pojavila rezistenca na antibiotike proti tuberkulozi. To je skrb vzbujajoč trend. Za zdaj še imamo režime zdravljenja z novimi generacijami antibiotikov, vendar pa je takšno zdravljenje reda velikosti stokrat dražje.

Pred kakšne izzive vas je postavila epidemija covida-19?

Epidemija covida-19 nas je postavila pred »stresni test«. Gre za novo bolezen, učili smo se sproti. Sproti smo spremljali tisto, kar so odkrili v svetu, in sproti analizirali tudi lastne izkušnje. Veliko smo raziskovali, analizirali podatke in smo v razmerah, ki jih ima današnja znanost, poskušali optimizirati zdravljenje covidnih bolnikov.

Upam in pričakujem, da naslednja zima ne bo več taka, kot je bila zadnja, lahko pa, da tudi še nismo videli zadnjega poglavja te epidemije. V mislih imam nove mutacije virusa, ki bodo spremenile celotno sliko. Ampak takega udara verjetno le ne bo več, kar pa ne pomeni, da bo covid izginil; bolniki bodo še vedno prihajali. Klinika se mora temu prilagoditi. Več izzivov je: obdržati bolnišnico na obratih, da oskrbimo še prebivalstvo z drugimi boleznimi, zaščititi osebje in bolnike, da se med njimi ne razširi covid, tudi gripa. Spremeniti bo treba modele financiranja, saj na oddelek z okuženimi bolniki ne moremo nameščati drugih bolnikov, četudi je nekaj postelj praznih. 

Epidemija pa je ponudila tudi priložnost, da se del opreme obnovi, dobršen del intenzivnega oddelka smo posodobili. Naslednji korak so primerni prostori.

V nekem intervjuju ste dejali, »da se bo treba odločiti, ali bo naša stavba spomenik ali bolnišnica«.

Stavbe in tudi bližnji grad, ki je opuščen in v slabem stanju, so spomeniško zavarovani. Če naletimo na nemogoče ovire, kako vse to obnoviti in narediti sodobnejše prostore, potem mi na tem prostoru ne moremo več bivati in bomo morali iskali priložnost drugje. Financiranje, ki ga Klinika prejema, je namenjeno izključno bolnikom, ne za obnovo kulturne dediščine.

Da ta kulturna dediščina zaživi skupaj z bolnišnico, je treba vključiti ustrezne institucije in drug vir financiranja. Bolnišnica ima svoje zahteve, to ni muzej, to je prostor, kamor se hodijo ljudje zdravit po sodobnih načelih. Pričakujem predvsem sodelovanje in večji angažma resorja za kulturo in spomeniškega varstva, da nas ne bodo obremenjevali z nemogočimi zahtevami in da tudi oni prispevajo delež v obnovo te dediščine. Mi denarja, ki je namenjeno zdravljenju bolnikov, ne moremo in ne smemo vlagati v to.

Kdo vse so vaši bolniki?

Bolnišnica se je po petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je začela tuberkuloza konstantno upadati, preoblikovala v specializirano bolnišnico za pljučne bolezni in alergijo. V zadnjem desetletju smo tudi torakalna klinika v sodelovanju s Kirurgijo Bitenc.

Večina naših bolnikov so tisti, ki potrebujejo diagnostiko zaradi raznih sprememb v pljučih, težav z dihanjem. V evropskem prostoru smo predvsem v interventni pulmologiji pa tudi v alergologiji in specialni pulmologiji v samem vrhu; sodelujemo pri oblikovanju smernic, strategijah za razvoj te stroke.

Uspešni smo na področju kroničnih obstruktivnih pljučnih bolezni, obravnavamo približno polovico bolnikov s pljučnim rakom v Sloveniji pa tudi druge bolj zapletene bolezni pljuč, genetske bolezni pljuč. V naših laboratorijih je veliko znanja in so dobro opremljeni.  

Smo najmočnejši center za alergologijo v Sloveniji, imamo center za motnje dihanja v spanju in smo tudi učni center.

Na Kliniki Golnik je veliko strokovnjakov, ki so uveljavili svoje ime tudi v tujini.

Veliko jih je, ki so na svojih področjih dosegli napredke v znanosti, se izkazali kot zelo dobri pedagoški delavci, organizatorji, motivatorji. Vsak je pustil pečat. Spomnim se reka: Mi stojimo na ramenih svojih prednikov ... Vse to se prenaša in se ohranja.

Kakšni so kadrovski izzivi?

Izkazalo se je, da je ozko grlo zdravstva predvsem področje zdravstvene nege. Covid-19 je povečal potrebo po teh kadrih, spremenil se je način dela – in ne gre z manj ljudmi.

Kadri so velik izziv sodobnega zdravstva. Zdravstveni poklici so izgubili svojo priljubljenost, delo poteka v izmenah, ob koncih tedna ... Mogoče se ponavljam kot stara plošča, a treba bi bilo ovrednotiti delo zdravstvenih delavcev tako finančno kot z ustreznim statusom. Večina prebivalstva tega ne vidi, dokler sami ne pridejo v situacijo, ko so odvisni od tega, da jih nekdo umije, nahrani, oskrbi, zdravi.

Kako daleč ste s pripravo strateškega razvojnega načrta Klinike Golnik?

V bistvu je dobro, da ni bil narejen pred epidemijo, ker se je situacija povsem spremenila in bi ga morali začeti pripravljati znova. Želimo biti dober delodajalec, prijazen in korekten do svojih zaposlenih, da privabimo zdravnike, sestre in drugo osebje, ki ga bolnišnica potrebuje. To je ena glavnih usmeritev. Druga stvar je že omenjena prostorska situacija in sanacija stavb. Potem so še sodobni procesi, da ljudje, ki prihajajo v ustanovo, ne čakajo, se ne zbirajo v čakalnicah, da vse teče gladko in hitro. Če so v procesu diagnostike, naj bo diagnoza opravljena čim prej, da se začne terapevtsko delo. V sklopu tega razmišljamo tudi o povezovanju s primarnim in sekundarnim nivojem zdravstva, da začnemo resnično graditi na t. i. medicini vrednosti, bolnika spremljati skozi ves krog njegove bolezni do faze, ko se rehabilitiran lahko vrne nazaj v življenje, delovni proces. Pri tem si v prihodnosti obetamo pomoč telemedicine.

Določene stvari so seveda odvisne od nas (optimiziranje procesov, dodatne zaposlitve, krepitev kulture znanja ...), tu si sami lahko postavimo roke. Tisto, kar bi nam precej olajšalo poslovanje, delo, pa je odvisno tudi od veljavne zakonodaje, predvsem sistem upravljanja in financiranja javnih zavodov je zastarel, nefunkcionalen.

Kaj bi poudarili v svojem uvodniku ob stoletnici?

Teh sto let je neverjetnih. Pred stotimi leti so še na območju bolnišnice pridelovali hrano, elektrifikacija se je šele razvijala, infekcijske bolezni so bile glavnina vzrokov za prezgodnjo umrljivost. V času enega življenja stoletnika pa se je svet povsem spremenil. Nekatere bolezni so postale povsem ozdravljive, preprečljive, nekatere so celo iztrebili (npr. črne koze), vmes so šli na Luno ... Marsikaj se je zgodilo. Imamo optimizem, ko se pri boleznih sedanjosti, ki so še vedno smrtonosne, dogajajo veliki premiki. Že prestopamo na področje zgodnjega odkrivanja genetskih bolezni, kar bo tudi izziv za naslednjo generacijo. Ta napredek je navdihujoč. Po drugi strani si pa želim, da bi tudi naša zavest, človečnost, rastla skladno s tem, da bi dojeli to širino, da bi postali prijaznejša, strpnejša in manj groba družba. Da bi postali bolj velikodušni. Tako zelo toksični znamo biti v odnosih, pa morda še nikoli v zgodovini nismo tako dobro živeli kot danes.