V tridesetih letih se je v državi veliko spremenilo
V teh dneh, ko praznujemo trideset let samostojne in neodvisne slovenske države, se spominjamo osamosvojitve vojne in drugih dogodkov, ki so bili pomembni za nastanek države. O vojni je veliko ocen, ki so jih dali politični in vojaški voditelji, strokovnjaki, udeleženci vojne ... Res je bila vojna kratka, tudi žrtev med vojaki in civilnim prebivalstvom je bilo v primerjavi s tem, kar se je, denimo, zgodilo na Hrvaškem in v Bosni, malo, a vendarle: med tistimi, ki smo v njej neposredno sodelovali, s puško v roki ali kako drugače, je vzbudila strah in negotovost. V prvih dneh vojne ni nihče vedel, kako dolgo bo trajala in kako kruta bo. Ko je v bližini kranjskega sejmišča, kjer smo stražili zajete zvezne carinike in policiste, odjeknil strel in smo se v polni bojni opremi in s pravimi, smrtonosnimi naboji v puškah premikali od drevesa do drevesa, sem prvič pomislil: To ni več »hec«, to niso orožne vaje, to je vojna.
Vojna se je za Slovenijo, tudi po zaslugi spretnih pogajalcev in okoliščin, da Slovenija za tedanjo Jugoslavijo le ni bila tako strateško pomembna kot nekatere druge republike, srečno končala, začeli smo na svoje in po svoji poti. Takrat je marsikdo na glas razmišljal, da bi Slovenija lahko postala druga Švica. To se ni zgodilo, verjetno tudi zato ne, ker upravljavci države (različnih političnih opcij) niso dobro izkoristili vseh možnosti in priložnosti. A karkoli že: Slovenija je v tridesetih letih marsikaj dosegla in življenje v državi se je v tem obdobju zelo spremenilo. Po velikem upadu gospodarske rasti v prvih dveh letih samostojnosti je sledilo obdobje gospodarske rasti, ki ga je prekinila le svetovna gospodarska in finančna kriza ter lani epidemija covida-19. Če smo samostojno pot začeli s skoraj 250-odstotno inflacijo, je ta v zadnjih osmih letih pod dvema odstotkoma, dvakrat smo v tem obdobju imeli celo deflacijo. Brezposelnost je nižja kot v prvih letih po osamosvojitvi, pod pragom revščine živi manjši delež prebivalstva kot pred tridesetimi leti. Za povprečno neto plačo je zdaj možno kupiti več trajnih dobrin, stanovanjske razmere prebivalstva so se izboljšale, gospodinjstva so tudi bolje opremljena s trajnimi dobrinami. Izobraženost prebivalstva je na višji ravni, digitalno tehnologijo smo vzeli za svojo, en osebni avtomobil pride že skoraj na dva prebivalca ... Pomemben izziv za upravljavce države in njenih javnih blagajn postaja staranje prebivalstva. Povprečna starost prebivalstva se je v tridesetih letih zvišala za sedem let in pol, občutno se je v državi povečal delež upokojencev, ljudje živijo zdaj v povprečju osem let dlje kot pred tridesetimi leti.